ZVEZA DRUŠTEV CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE

nDECEMaBER 2š020 eINTEvRNA IeZDAJAz, št. 8i5

•

ZDVI SLOVENIJE, Hacquetova 4 , 1000 Ljubljana Poš tnin a plačan a pr i poš t i 1102

Srečno 2021!

naše vezi uvodnik

naše vezi

aktualno

VSEBINA 85. ŠTEVILKE

3 novoletni poslanici predsednikov zvez

6 50 let zdcivs

7 ustanovni kongres invalidov na STO

9 civilne žrtve vojn v 20. stoletju

naše zgodbe

10 prizadevanje civ za priznanje statusa

12 xxxxx xxxxxxx

12 xxxx xxxxx

iz naših društev

13 xxxx xxxx

13 25 let dvi celje

14 aktivna starost

16 izlet po dolenjski

18 december v dcivs ljubljana

naša preteklost

18 jesen v mdciv maribor

20 75 let od konca 2. svetovne vojne

IZDAJATELJA:

Zveza društev vojnih invalidov Slovenije in Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije

UREDNIŠTVO:

ZDVIS SLOVENIJE, Xxxxxxxxxx 0, 0000 Xxxxxxxxx,

tel.: 00 000-00-00

GLAVNA UREDNICA:

Xxxxxxxxxx Xxxxx-Xxxxx

ČLANI UREDNIŠKEGA ODBORA:

Xxxxxxxx Xxxxx, Xxxxx Xxxxxxx, Xxxxx Xxxxxxx, Xxxxxxx Xxxxx, Xxxxx Xxxx

PRELOM: Zavod Lupa design

TISK: ITAGRAF d.o.o.

Izdajanje glasila omogoča Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije.

22 okupirana ljubljana

fotografija na naslovnici: Xxxx Xxxxxxxx

Drage bralke in dragi bralci Naših vezi!

Izteka se leto, ki nikakor ni bilo takšno, kot smo si, ko se je začelo, želeli. Mnogi cilji in želje, ki smo jih želeli uresničiti, so zaradi pandemije bolezni covid-19 ostali neizpolnjeni. A nič za to. Morda pa smo, če si sposodim misel predsednika Zveze vojnih invalidov Slovenije Xxxxxx Xxxxxxxx, doživeli kakšne majhne, a čudovite trenutke, za katere niti slutili nismo, da se lahko zgodijo. Ali pa smo jih, ker so naše večje želje in načrti ostali neizpolnjeni, prav zato letos bolj opazili in občutili.

Epidemija je temeljito posegla v naša življenja. Odvzela nam je svobodo in nam začela zaukazovati, kaj smemo in česa ne smemo početi. Če smo prepovedi kršili, in so nas pri tem ujeli, nas je tudi kaznovala. Iz nekaterih je potegnila najboljše, iz drugih najslabše. Številni so se kot prostovoljci javljali za pomoč ogroženim, drugi so »špecali« sosede, če so pred hišo videli parkiran avtomobil, za katerega so bili prepričani, da tja ne sodi.

Zaradi prepovedi in ukrepov, s katerimi se skušamo boriti proti širjenju novega koronavirusa, so se mnogi počutili veliko bolj osamljene in same kot sicer, drugi pa so trpeli, ker zaradi »polne hiše« niso našli niti trenutka, ko bi lahko bili sami s seboj. Nekaterim so popuščali živci, pojavljale so se grožnje zdravstvene- mu osebju, drugi so se odločili nevarnost okužbe enostavno zanikati in so prire- jali zabave. Nobena skrivnost ni, da so se v nekaterih lokalih za zastrtimi okni dogajala praznovanja in veseljačenja. Vse to nekaj pove o nas. Glede mask so se pridušali le redki posamezniki, a ko je prišlo na vrsto omejevanje naše svobode, smo to zelo težko prenesli. Kdo ve, morda je kriva naša zgodovina, da po toliko zgodovinskih obdobjih, v katerih so se za našo svobodo borile številne generacije, težko prenesemo, da nam jo skušajo omejiti. Tudi, če je razlog za to razumen.

Ker epidemije kot kaže še nekaj časa ne bo konec, bi jo morda morali vzeti tudi kot možnost, da se iz nje nekaj naučimo. Morda je to čas, ki ga lahko izkoristi- mo za to, da pogledamo sami vase in se vprašamo, kdo smo v resnici, kakšni smo. In da ugotovimo, da smo tako šibki kot močni, da se včasih zlomimo, a vedno tudi poberemo, in da je prav, da je tako.

Verjetno so med najbolj prizadetimi tisti, ki živijo v domovih za ostarele. Ti so se v imenu varnosti v času trajanja epidemije nepredušno zaprli in tako stanoval- cem pravzaprav pretrgali stike z zunanjim svetom. Mnogi stanovalci so morali ostati »zaprti« v svojih sobah, brez pravih informacij, kaj se tam zunaj dogaja.

A prav zaradi pozornosti, ki so je bili deležni, smo lahko več izvedeli o stanju na tem področju in tudi to, da obstajajo takšni in drugačni domovi za starejše. Da se v nekaterih ravna tako, v drugih drugače. Zelo spodbuden je bil članek v septembrski številki Naših vezi, kjer smo lahko brali, kako močno se v tam opi- sanem domu trudijo za ohranjanje stikov, ne le s svojci, ampak tudi s prijatelji. Nekateri so pričali, kako se ponekod trudijo za organizacijo varnih obiskov, pa čeprav morajo starostnika za to najprej obleči v »skafander«. Žal sem slišala tudi za manj spodbudne primere, saj so nekateri svojci zaskrbljeni tarnali,

da nikakor ne morejo izvedeti, kaj se z njihovimi bližnjimi dogaja. Predvsem zaskrbljeni so bili svojci tistih starostnikov, ki trpijo zaradi demence ali podobnih obolenj, saj dobro vedo, kako lahko tudi tako majhna sprememba, kot je selitev iz lastne sobe v drug prostor, povzroči strah pred neznanim in veliko stisko, pa čeprav so se zavedali, da so takšni ukrepi nujni.

Tudi zaradi teh informacij upam, da smo se v epidemiji, ki bo pač še nekaj časa trajala, nekaj naučili. In sicer, da je za njeno premagovanje nujno poskrbeti tudi za duševno dobrobit vseh, ki so zaradi nje tako ali drugače prizadeti. Zato so to zgodbe, o katerih moramo govoriti.

Naj končam z mislijo, ki sem jo zapisala že v marčevskem uvodniku. Še vse epidemije so se končale, in tudi ta se bo. Zato … pogum. Pa srečno.

Xxxxxxxxxx X. Xxxxx, urednica Naših vezi

naše vezi Novoletni poslanici predsednikov zvez

ZVEZA DRUŠTEV VOJNIH INVALIDOV SLOVENIJE

Spoštovani vojni invalidi in invalidke, članice in člani naših društev!

eto 2020 se končuje, bilo je razburljivo in polno resnih preizkušenj. Zaznamo-

vala nas je epidemija covida-19, kot tudi ostale narode sveta. Čez noč smo pristali v izolaciji, trgovine so zaprte, javni promet ustavljen, druženje omejeno. Proti sredini

leta je epidemija malo popustila, nekateri so že proslavljali zmago nad epidemijo, celo Natova letala so v ta namen preletela naše nebo. Vendar razglasitev konca epidemije še ne pomeni, da se lahko vrnemo na staro in se obnašamo kot prej. Virus je ostal med nami in z njim moramo živeti, radi ali neradi, in niti slučajno ne moremo vedeti, kdaj bomo povsem varni in kdaj se bomo lahko vrnili v utečeno življenje. Verjetno bodo še kar nekaj časa naši spremljevalci maska, razkužilo, varna razdalja in omejeno druženje. Bili smo prepriča- ni, da je epidemija mimo, a smo se ušteli. S prihodom hladnega obdobja se pojavijo različna obolenja, zato se močno poveča nevarnost okužb. Pojavijo se prehladi, viroze in večja dovzetnost za okužbe dihal.

Zgodilo se je prav tisto, kar smo najmanj pričakovali. Zajel nas je drugi val okužb, ki je mnogo hujši od prve- ga. Spet smo v nekakšni karanteni z omejenim giba- njem in druženjem. Proizvajalci zdravil si prizadevajo čim prej razviti učinkovito cepivo proti koronavirusu. Obeti so ugodni, do takrat pa smo v pričakovanju tega cepiva. Zato nosite maske in se izogibajte druženju izven svojih družin. Očitno je maska koristna, samo da je pravilno nameščena. Vsak dan nas zdravstvena stroka poučuje o pravilni in učinkoviti uporabi mask in

razkužil. Upoštevajte ta navodila, s tem se lahko izogne- te okužbi. V letošnjem letu je bilo delovanje in izvajanje začrtanega programa dela zaradi koronavirusa močno oteženo. Zdravilišča skoraj niso delovala, ohranjevanje socialnih stikov je bilo zelo oteženo, večino časa celo onemogočeno. Zveza je od razglašene epidemije dalje poslovala virtualno, z delom na daljavo, od doma. Kljub temu delo ni zastalo, izvedli smo večino načrtovanih posebnih socialnih in drugih programov, tudi vsakole- tne športne igre v Trbovljah in tradicionalno 21. sreča- nje vojnih invalidov v Novem mestu. Udeležba je bila manjša zaradi zaostrenih varnostnih pogojev, vendar, v zadovoljstvo vseh udeležencev, nepozabna. Za izvedbo obeh aktivnosti smo dolžni zahvalo društvoma vojnih

invalidov Zasavje in Dolenjske, Posavja in Bele krajine, saj brez njune posebne zavzetosti ne bi bilo mogoče izpeljati tako zahtevnih

prireditev. Zahvaljujemo se tudi drugim društvom, ki so v letošnjem letu prevzela in uspešno izvedla druge športno-rekreativne prireditve.

Ves čas epidemije v zvezi in v društvih vojnih invalidov spremljamo tudi stanje naših članov,

glede nevarnosti okužbe z novim koronavirusom. Po naših informacijah med našimi člani do zdaj ni bilo okuženih, kar pomeni, da smo jo vsaj v prvem valu epi- demije dobro odnesli. Znamo sodelovati in priskočiti sočloveku na pomoč. Ponosni smo na vse naše številne prostovoljce, ki tako nesebično pomagajo ljudem v stiski. Sočutje, solidarnost in domoljubje naj bodo še naprej naše najpomembnejše vrednote. Na pobudo predstavnikov društev je izvršni odbor zveze s sklepom vojnim invalidom iz lastnih sredstev namenil izredna in dodatna sredstva za posebno pomoč vsem članom dru- štev vojnih invalidov za odpravljanje težav, ki so posledi- ca epidemije. Za posebni socialni program Odpravljanje ovir v socialnem in fizičnem okolju ter oskrba s tehničnimi pripomočki so v skladu z merili za (so)financiranje vsa društva prejela dodatna namenska sredstva. Društva so bila zadolžena, da obvestijo vse svoje člane o možnosti koriščenja sredstev za ta program. Iz poročil društev

je razvidno, da so sredstva uporabili za pomoč svojim članom ter blaženje in odpravo nastalih težav v zvezi z epidemijo. Natančna evalvacija tega enkratnega poseb- nega socialnega programa bo opravljena, ko bodo vsa društva poslala poročila. Že zdaj pa ocenjujem, da so bila sredstva koristno namenjena in uporabljena.

⮱

Tukaj so božično-novoletni prazniki, ki verjetno poteka- jo brez praznovanj. Pri tem nehote pomislimo, koliko želja iz lanskih voščil se nam letos ni uresničilo. Vsi smo omejeni pri gibanju in druženju. To je še posebej mote- če in nas spravlja v slabo voljo. Ne obupajmo, čeprav se nam invalidom, poleg staranja in zmanjšane imunske odpornosti, veča možnost raznih okužb. Ko se nehote ozremo nazaj, v odhajajoče leto, se zavemo, da je, kljub občasnemu manj prijetnemu stanju, hitro minilo. Goto- vo se nam letos niso uresničile vse želje. Morda pa se je uresničila kakšna želja, dobra misel, ki je sprva nismo

načrtovali? 3

naše vezi Novoletni poslanici predsednikov zvez

Kljub vsem naštetim težavam vstopimo v novo leto z optimizmom in pričakovanji. Verjemimo, da bo

zdravstvo kos nalogi in sposobno obvladati epidemijo covida-19. To je naša želja, naš cilj za v prihodnje!

Xxxxxxxxxx, želim vam veliko sreče in uspehov. Da osta-

nete zdravi, da tisti z načetim zdravjem čim prej okreva- te in se vam v prihodnjem letu izpolnijo vse skrite želje!

Vsem vam želim srečno v letu 2021!

Xxxxx Xxxxxxx, predsednik Zveze društev vojnih invalidov Slovenije

ZVEZA DRUŠTEV CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE

Dragi člani, civilni invalidi vojn, dragi sodelavci in pomočniki pri vseh vsebinah naših potreb, dragi svojci, vsi prisrčno pozdravljeni!

e glede na to, da nam je vsem odveč in naporno, se ob koncu iztekajočega

leta 2020 ne morem izogniti omembi zgo- dovinske katastrofe, ki je prizadela človeštvo v tem letu - bolezen covid-19.

Nujnost omejevanja stikov med ljudmi, da se onemogoči ali čimbolj omeji prenašanje virusa, je odločilno poseglo v vsebine našega delovanja, tako pri naših društvih kot pri zvezi. Izvajanje programov smo realizirali na način in v obsegu, da smo še lahko zado- stili varnostnim ukrepom, predpisanim s strani države. Bistvena ovira je prepoved zbiranja večjega števila ljudi, omejitve delovanja kapacitet za preventivno zdravljenje in podobno. Tako smo bili prisiljeni več po programu načrtovanih akcij izvesti v omejenem obsegu, jih odpo- vedati ali, kjer je to smiselno, preložiti na kasnejši čas. V letu 2020 zaznamujemo tudi 50. obletnico ustanovitve naše organizacije. Zgoraj navedene okoliščine so nam tudi tu onemogočile, da bi ta naš jubilej proslavili tako, kot smo želeli in načrtovali. Množično srečanje CIV Slovenije v mesecu juniju in slavnostno akademijo, ki

bi bila 22. decembra, smo morali odpovedati. Izdali pa smo dokaj obsežno priložnostno brošuro, ki jo ravno v tem času po pošti prejemajo vsi člani in drugi naslov- niki. Upravni odbor zveze je 25. zaslužnim članom

za delovanje v korist CIV podelil priznanja, posebna pri- znanja in zlati znak zveze. Priznanja jim bomo osebno podelili na eni od sej skupščine zveze v letu 2021.

V dneh proti koncu leta, 22. decembra, mineva 50 let, odkar smo se delegati CIV iz celotne Slovenije, v Lju- bljani zbrali na ustanovnem zboru in ustanovili Zvezo civilnih žrtev vojne SRS. Bilo nas je 52. Ves čas se potr- juje, kako je delovanje lastne organizacije življenjskega pomena za vse civilne invalide, med drugim za našo

4 boljšo, učinkovitejšo socialno vključenost v širokem

pomenu te besede. Brez zadržkov pa je treba naglasiti, da je vztrajen dialog naše organiza-

cije z državo, pripravil državo do tega, da je določila status vojnega invalida in več vsebin posebnega varstva za nas, civilne žrtve vojn. To pa se je dokončno zgodilo šele v samostojni Republiki Sloveniji, po delnem vzgledu pri pravno in civilizacijsko razvitejših državah Evrope. Spričo razmero-

ma zelo pozne rešitve teh vprašanj pa je bilo za številne od nas, zlasti tiste, ki smo postali invalidi v

otroštvu, že mnogo prej življenje težko. V času šolanja, rehabilitacije, izobraževanja, socialnega vključevanja in podobno smo bili prepuščeni samim sebi. V času največje potrebe nismo bili deležni ustrezno organizi- rane strokovne podpore, še posebej pa nematerialnih sredstev. Tako je bilo pri nas veliko zamujenega in tudi izgubljenega. Ampak potolažimo se z ljudskim prego- vorom: »Bolje pozno, kot nikoli.« Naloga naše organiza- cije, da opozarjamo našo državo na njene dolžnosti do civilnih žrtev vojn, je še vedno aktualna. Tako smo v

začetku letošnjega leta novo vlado podrobno seznanili z zmanjšanjem našega varstva, ki so ga vlade sprejemale kot varčevalne ukrepe v času ekonomske krize, seveda

z obrazložitvami: »Samo za čas ekonomske krize.« Zdaj predlagamo vrnitev pravice do kasnejše obnovitvene re- habilitacije in usklajevanje prejemkov vojnim invalidom in drugim upravičencem po vojni zakonodaji, kot je bilo do leta 2006. Upoštevati se mora tudi rast plač v državi, ne le rast cen. Življenjske izkušnje nas učijo, da za sla- bim obdobjem vedno pride boljše. Z upoštevanjem, da čutimo trenutno dogajanje kot manj ugodno za ljudi, si torej še posebej močno zaželimo, da to čim prej mine in pridejo boljše razmere za ljudi!

Vsem želim umirjene, prijazne, z veliko lepih občutij božično novoletne praznike, pa seveda zdravje, srečo in vse dobro v letu, ki prihaja - 2021!

Xxxxx Xxxxxxxx, Predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije

naše vezi aktualno

»XXXXXXX« ZVEZE DRUŠTEV CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE

»Civilni invalidi vojn smo bili od leta 1952 pa vse do leta 1968 enotni v mišljenju, da bi otroci ponesrečen- ci z vojaškim materialom morali biti deležni poseb- nega varstva države, tako kot so bili tega deležni vojni invalidi iz 2. svetovne vojne.«

»Ta zamisel o upravičenosti varstva za civilne invalide vojn se je porajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer je bilo po vojni približno 60 otrok z invalid- nostjo zaradi vojne. Prvi pobudnik takega razmišljanja je bil Xxxxx Xxxxxxx iz Ljubljane, saj je bil najstarejši med to šolsko mladino in je kot dijak gimnazije Vič, nas ostale učence, usmerjal v razmišljanje o upravičenosti do invalid- nin.« Tako je v svojih spominih na čase, ko so si, kot otroci in mladostniki, ki so se poškodovali z opuščenim vojnim materialom, zadali cilj: »Poškodovani z opušče- nim vojaškim materialom smo upravičeni do invalidnin,« povedal Xxxx Xxxxxx. Leta 1969 so uspeli in dosegli sprejetje prvega zakona, ki je zagotavljal varstvo najtež- jim civilnim invalidom vojn. A to je bil šele začetek.

Ti fantje, ki so odrasli v gospode, so se odločili, da civilni invalidi vojn potrebujejo organizirano skrb, to je organizacijo, ki jih bo zastopala in tako mogoče na nekoliko lažji način vodila dialog z državnimi organi, v nadaljevanju boja za varstvo civilnih invalidov vojn.

22. decembra 1970, se je v dvorani Skupščine občine Ljubljana-Vič, na ustanovnem občnem zboru zbralo 52 civilnih invalidov vojn Slovenije, ki so ustanovili Zvezo civilnih žrtev vojn Slovenije. S tem so bili postavljeni temelji za organizirano skrb za civilne invalide vojn Slovenije. Prvi predsednik je bil Xxxxxx Xxxxx. V letih 1971 in 1972 so bila ustanovljena še lokalna društva,

in sicer v Celju, Kranju Ljubljani, Novi Gorici, Novem mestu in Mariboru.

50 let kasneje, leta 2020, smo želeli to lepo obletnico, s slavnostno akademijo, proslaviti prav na dan ustanov- nega občnega zbora, torej 22. decembra. Žal nam je epidemija bolezni covid-19 prekrižala načrte, in čeprav smo skoraj do zadnjega upali, da bomo vsaj v okrnjeni obliki lahko izpeljali praznovanje, tega, za civilne invali- de vojn velikega praznika, se ni izšlo.

Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije ob jubi- lejih, kot so že bili 25., 30. in 40. obletnica zveze in zdaj

50. obletnica, podeljuje priznanja civilnim invalidom vojn in drugim, ki so dolga leta aktivni na področju

6 skrbi za civilne invalide vojn.

Xxxxxxxx dobitniki priznanj so:

ZLATI ZNAK:

XXXXXXX Xxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXXXXX Xxxxx	DCIV Maribor	CIV
OŽIR Franc	DCIV Celje	CIV
XXXX Xxxxx	DCIV Gorenjske	CIV
POLDAN Jože	DCIV Dolenjske, B. Krajine in Posavja	CIV
XXXXXXXX Xxxxxx	DCIV Ljubljana	CIV

POSEBNO PRIZNANJE:

XXXXX Xxxxxxx DCIV Maribor CIV XXXXX Xxxx DCIV Gorenjske TAJNICA XXXXXXXXXX Xxxx DCIV Ljubljana CIV

XXXXX Xxxxx DCIV Ljubljana CIV XXXXX Xxxxx DCIV Dolenjske,

B. Krajine in Posavja CIV

XXXXXX Xxxxxxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXX Xxxxxxxxxx DCVI Primorske CIV

XXXXX Xxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXX Xxxxxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXXXX Xxxx DCIV Maribor CIV

XXXXXX Xxxxx DCIV Primorske CIV XXXXXX Xxxx DCIV Celje TAJNICA

ZAJC Miklavž DCIV Ljubljana CIV

PRIZNANJE:

XXX Xxxx DCIV Primorske CIV XXXXXX Xxxxx DCIV Ljubljana Podporni član JUG Justina DCIV Ljubljana Podporna članica XXXXXX Xxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXX Xxxxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXX Xxxx DCIV Ljubljana CIV

XXXXX Xxx DCIV Primorske CIV

XXXXX Xxxxxxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXX Xxxxx DCIV Primorske CIV

XXXXXX Xxxxxx DCIV Ljubljana CIV

XXXXXXX Xxxx DCIV Ljubljana CIV

XXXXXX Xxxxxx DCIV Primorske CIV XXXXXXXX Xxxxxx DCIV Ljubljana Pridruženi član XXXXXXX Xxxxxx DCIV Ljubljana CIV

Ob tej priliki bi se tako tokratnim prejemnikom pri- znanj zveze kot tudi prejemnikom priznanj iz prejšnjih podelitev, od katerih nekateri že od pionirskih let delu- jejo na področju skrbi za civilne invalide vojn, zahvalili za njihov čas, voljo, energijo in vse ostale prispevke, ki so jih v vseh teh letih bili pripravljeni dati drugim. Z vsem spoštovanjem, en velik HVALA.

Pred leti sem prebrala naslednji rek in si ga zapomnila: Če hočeš hiteti - pojdi sam, če hočeš priti daleč - pojdi v skupini. In najverjetneje je pred 50. leti naše »pionirje« vodila podobna misel.

Xxxxxxx Xxxxx

naše vezi aktualno

70 LET NEPREKINJENEGA DELOVANJA DRUŠTVA VOJNIH INVALIDOV SLOVENSKE ISTRE

12. novembra 2020 je minilo 100 let od Rapalske pogodbe, mirovne pogodbe, ki sta jo podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija.

to pogodbo je bila določena meja med država- ma, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega

ozemlja dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS. Pod Kraljevino Italijo se je tako zna- šlo 327.230 Slovencev in 180.000 Hrvatov, s tem pa tudi slovenska mesta in vasi, v katerih ni živel niti en Italijan. Kraljevina SHS, kralj in vlada so razprodali svoje etnično ozemlje. Sledilo je 23 let fašizma, do kapitulacije Kraljevine Italije med 2. svetovno vojno.

Po koncu 2. svetovne vojne, ko je 1. maja 1945, v Trst vkorakala 4. armada jugoslovanske vojske, s slovenskim 9. korpusom NOV in POJ, si je takratna Jugoslavija prizadevala za popravo krivične meje sklenjene z rapalsko pogodbo.

Svobodno tržaško ozemlje

Svobodno tržaško ozemlje (STO) je bilo ozemlje pod kontrolo Združenih narodov, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajalo ob severovzhodni obali jadranskega morja. 10. februarja 1947 je bil v Parizu podpisan mirovni sporazum z Italijo (Pariška mirovna pogodba), s katerim je bilo Svobodno tržaško ozemlje (STO) ustanovljeno. Z Xxxxxxxxx linijo je bilo razdeljeno na dve območji. Uradna jezika sta bila slovenščina

in italijanščina, v coni B tudi hrvaščina. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britan- skih zavezniških sil, cona B, ki je obsegala Slovensko primorje in severni del Istre, pa jugoslovanske vojske. STO tako ni nikoli zares deloval kot enotna država, kljub temu pa je izdajal svoj denar in poštne znamke. Kljub temu, da je bil fašizem premagan, odnos Itali- janov do Slovencev ni bil dober. Najbolje je opisan v poročilu, ki ga je leta 1948 napisal britanski politični

svetovalec: »Omejeni tržaški politični voditelji so se s svo- jim šovinističnim pogledom na stvari vedli, kot da bi bila cona A že priključena Italiji...«. To stališče izhaja tudi iz nekega angleškega dokumenta: »Italijani so bili dolgo vajeni gledati na Slovence skoraj kot na podljudi. Njihov odnos je mogoče primerjati s tistim, ki ga imajo južnjaki v Ameriki do črncev«.

S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t. i. londonski sporazum) je STO tudi dejansko prenehal obsta- jati. Uprava cone A je bila dodeljena Italiji, cone

B pa Jugoslaviji. V dokumentu so bile zajamčene določene minimalne pravice manjšin, npr. uporaba manjšinskega jezika v odnosih z javnimi ustanovami. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisa- li Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija, 10. novembra 1975, v italijanskem mestu Osimo in ga ratificirali leta 1977.

Predstavitev zgodovine tega ozemlja je nujna za ra- zumevanje potrebe po ustanovitvi organizacije vojnih invalidov na STO.

Kongres invalidov in svojcev padlih borcev Svobodnega tržaškega ozemlja

V Sloveniji je bilo 30. septembra 1945 ustanovljeno Združenje vojnih invalidov Slovenije. V jugoslovanski coni STO je bila že leta 1946 ustanovljena samostojna invalidska organizacija. Organizacija v STO je delo- vala pod posebnimi pogoji in v anglo-ameriški coni A in v Trstu sploh ni bila priznana. Da prikažejo težave delovanja Zveze vojaških invalidov STO, je bil 21. in

⮱

22. oktobra 1950, v Portorožu sklican kongres. Od 120 vabljenih delegatov se jih je kongresa udeležilo 105, tudi 58 iz Trsta in ostalih predelov anglo-ameri- ške cone A. Kongres je odprl Xxxxxx Xxxxxx, sekretar okrožnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov za istrsko okrožje. Gosti na kongresu so bili Xxxxx Xxx- tram, predsednik okrožnega Ljudskega odbora, Xxxxx Xxxxxxxxxxx, sekretar centralnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov Jugoslavije, Xxxxx Xxxxx - Čoban, predsednik odbora, Xxxxxx Xxxxxxx, sekretar glavnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov Slo- venije, Xxxxx Xxxxxx, sekretar glavnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov Hrvaške, Xxxxx Xxxxxxxx, organizacijski sekretar okrožnega komiteja Komuni- stične partije STO, Xxxxxx Xxx, sekretar okrajnega odbora antifašistične mladine in Xxxx Xxxxxxx, zasto- pnik Zveze borcev iz Trsta.

V pozdravnih govorih so poudarili pomen delovanja organizacij vojaških vojnih invalidov in skrb za voja- 7

naše vezi aktualno

ške vojne invalide, predvsem v narodnoosvobodilni vojni. V letu 1950 je bilo na brezplačnem zdravljenju 1282 invalidov, veliko tudi iz Trsta, istrskega okrožja, italijanske Gorice in iz avstrijske Koroške. Poročilo o delu invalidske organizacije STO je podal sekretar Xxxxxx Xxxxxx.

Razvoj Zveze vojaških invalidov Istrskega okrožja je razdeljen v dve obdobji. Prvo se je začelo z usta- novitvijo leta 1946 in je trajalo do drugega rednega zasedanja okrožnega odbora, drugo pa od takrat do

1. kongresa. V prvem obdobju je bilo delo usmerjeno predvsem k pomoči invalidski komisiji in urejanju statusa vojaških vojnih invalidov. Urejali so status invalidov avstro-ogrske in italijanske vojske. V dru- gem obdobju je bil poudarek predvsem na delu na socialno-zdravstvenem in ekonomskem področju. Grosar je glede težav z reševanjem statusa vojaških invalidov v Trstu poudaril: »Povsem drugače rešuje vojaška uprava Trsta invalidsko vprašanje na svojem ozemlju, o čemer nam govore dejstva, da so bile pri- znane invalidnine vsem onim, ki so se borili v fašistični vojni v Španiji, Abesiniji, Rusiji ... medtem ko so bile popolnoma prezrte in prepuščene na milost in nemilost žrtve narodnoosvobodilne vojne, tisti, ki so žrtvovali svoje ude, svoje zdravje in tudi svoje očete, sinove, hčere in može, da je bil strt in uničen nacifašizem.«.

V tem obdobju je v coni A Federativna ljudska republika Jugoslavija reševala statuse vojaških vojnih invalidov druge svetovne vojne. Za sredstva, ki so bila namenjena vojaškim vojnim invalidom v Tr-

stu, je Jugoslavija izvažala v Trst razne industrijske potrebščine, in kot je poudaril Grosar, je šlo to v breme jugoslovanskega delavstva, ki ne pozablja na svoje brate onkraj krivičnih meja. Xxxxxx je še dejal, da so na 2. rednem zasedanju okrožnega odbora, leta 1950, sprejeli sklep, da se približajo članom, vojnim invalidom. Za uresničitev tega sklepa so ustanovili krajevne odbore in ti so se pri realizaciji te naloge povezovali z ljudsko oblastjo. Organiziranih je bilo 62 krajevnih konferenc in dve okrajni skupščini, ustanovljenih je bilo 28 krajevnih odborov in šest poverjeništev. Xxxxxx je v svojem referatu še dejal, da je v Ljudsko fronto vključenih 78,5 odstotka članov na jugoslovanskem ozemlju in 68 odstotkov v Trstu. Zveza vojaških invalidov STO je na gospodarskem

8 področju upravljala z devetimi gostinskimi obrati in

z enim obrtno-proizvodnim podjetjem. Na koncu svojega referata je Xxxxxx dejal, da bodo vojni inva- lidi STO vedno delili skupno usodo z drugimi vojni- mi invalidi. Na kongresu so podrobno obravnavali tudi prihodnje naloge invalidske organizacije STO. Na kongresu so posebej predstavili delo okrajnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov okraja Koper in invalidske organizacije okraja Buje. Predstavljeno je bilo delo invalidske organizacije v Trstu, ki pa je anglo-ameriška oblast ni priznala. Na kongresu je spregovorila tudi Xxxxxx Xxxxxxxxxx iz Domja, mati treh padlih partizanov, ki je bila aktivna v organizaci- ji vojnih invalidov. Na kongresu so sprejeli nov statut Zveze vojaških invalidov STO. Sprejeli so resolucijo o delu in resolucijo o prihodnjih nalogah. Izvoljen

je bil tudi nov glavni odbor Zveze vojaških invalidov

STO. Kongres so končali s spominsko svečanostjo pri spomeniku padlim borcem v Portorožu in odkri- tjem spomenika padlih borcev v vasi Pobegi- Čežarji.

V času kongresa je že delovala Zveza vojaških vojnih invalidov okraja Koper, ki je delovala v coni B, STO. S kongresom so želeli še bolje organizirati vojaške voj- ne invalide v coni B in predvsem v coni A in v Trstu, zato so s kongresom leta 1950, v Portorožu, ustanovi- li enotno organizacijo vojaških invalidov STO.

Prispevek je pripravljen na podlagi zapisa v časopisu vojnih invalidov Invalidski vestnik, glasilu glavnega odbora Zveze vojaških invalidov za Slovenijo. Da je Okrajni odbor vojaških vojnih invalidov Koper deloval že prej, je razvidno iz poročila, ki ga je odbor podal na Konferenci tajnikov okrajnih odborov vojaških vojnih invalidov, 8. julija 1947, v Delavskem domu v Ljubljani. Poročal je, da imajo dobro povezavo z ljudskimi oblast- mi in da so tudi reorganizacijo maloprodaje tobaka uspešno izvedli. V dogovoru s tržaškimi vojaškimi vojnimi invalidi pripravljajo invalidsko organizacijo na svobodnem ozemlju Trsta.

Xxxxxxxx Xxxxx

Viri:

Invalidski vestnik, leto XXIV. št. 7, 20. julij 1947

Invalidski vestnik, leto XXVII. št. 19, 10. november 1950

xxxxx://xx.xxxxxxxxx.xxx/xxxx/Xxxxxxxx_ tr%C5%BEa%C5%A1ko_ozemlje

xxxxx://xx.xxxxxxxxx.xxx/xxxx/Xxxxxxxxx_Xxxxxxxxx_xx_ leta_1918_do_leta_1945

xxxxx://xx.xxxxxxxxx.xxx/xxxx/Xxxxxxxx_xxxxxxx

naše vezi aktualno

OBSEG IN POMEMBNOST CIVILNIH ŽRTEV VOJN IN VOJNIH OKOLIŠČIN NA SLOVENSKIH TLEH V 20. STOLETJU

Med 1. in 2. svetovno vojno in med osamosvojitve- no vojno ter po njih je bilo izjemno veliko civilnih prebivalcev trajno telesno poškodovanih ali pa so utrpeli trajno izgubo zdravja.

obena od držav na naših tleh se do zdaj še ni lotila spremljanja, analiziranja in znanstvene

obravnave teh žrtev. Delno je to storil Inštitut za no- vejšo zgodovino v Ljubljani. Ta je v letu 1997 začel z obravnavo samo »umrlih« v času 2. svetovne vojne - od napada sil osi na takratno Jugoslavijo, od aprila 1941 do januarja 1946.

Na prošnjo Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije je asistentka na inštitutu, xx. Xxxxx Xxxxxx, pripravila obsežno informacijo o teh vsebinah, ki

so nam jo posredovali v maju 2020, ZDCIVS pa jo je v celoti objavil v junijski številki Naših vezi. Med vojnami je bilo celotno civilno prebivalstvo zelo zaskrbljeno in prestrašeno zaradi mobilizacije za vojsko sposobnih fantov in mož v oborožene vojaške ali paravojaške formacije za oborožene spopade, ki so dejansko tudi potekali. Med in po prvi in drugi

svetovni vojni in osamosvojitveni vojni je bila otežena, zmanjšana pa tudi onemogočena pridelava in izdelava življenjskih dobrin. Sledila je racionalizacija porabe in veliko pomanjkanje, pa tudi lakota, zlasti med manj premožnim prebivalstvom. Ob spopadih oboroženih sovražnih enot na naših tleh, je civilno prebivalstvo na območjih spopadov doživljalo hude travme: strah, izselitve iz domov, požigi domov, izselitve iz domo- vine, izgube življenj, telesne in duševne poškodbe

itd. Posebej je treba izpostaviti, da so v obravnavanih vojnah na slovenskih tleh sovražne strani vsaka po svoje izvajale močno propagando in pritiske na civilno prebivalstvo. V tem pogledu močno izstopa 2. svetov- na vojna. Morda največje, najdlje trajajoče zlo nad civilno populacijo kot posledica vojn in vojnih okoli- ščin so v oboroženih spopadih izgubljena, odvržena, po zemlji raztrošena vojaška eksplozijska ubojna sredstva. V nepričakovanih eksplozijah teh sredstev

se je do zdaj hudo poškodovalo ali umrlo zelo veliko civilnega prebivalstva, največ otrok in mladoletnikov. Posebej tragično pa je, da je teh sredstev še vedno ogromno in bodo še dolgo na naših tleh. Tako se kljub velikemu časovnemu odmiku od vojn še vedno dogaja- jo te nesreče, ki so agresija nad človekovo integriteto. V prvih letih po 2. svetovni vojni je bilo po nepopolnih

podatkih evidentiranih 23 tisoč civilnih invalidov vojn med slovenskim prebivalstvom. V prvem desetletju po vojni je bilo nesreč s poškodbami in smrtnimi žrtvami še zelo veliko, potem pa postopno manj, po letu 2000 pa še vedno beležimo 5 težjih tovrstnih poškodb in več mrtvih med civilisti.

Po podatkih Inštituta novejše zgodovine Ljubljana, ki smo jih pridobili v letu 2020, je bilo samo v času 2.

svetovne vojne med civilnim prebivalstvom blizu 30 ti- soč smrtnih žrtev, kar predstavlja največje število med vsemi skupinami mrtvih (okoli tretjina vseh). Od tega je zaradi nesreč umrlo skupaj 902 otrok. Ne smemo pozabiti trpljenja in žrtev našega civilnega prebival- stva na celotnem slovenskem ozemlju v času 2. sve- tovne vojne, od 1941. do 1945. leta. Vse sprte strani: okupacijske oblasti, osvobodilno gibanje s partizan- skimi enotami in domobranske formacije so pritiskale na civilno prebivalstvo za sodelovanje in pomoč pri uresničevanju njihovih ciljev. To so pogosto dejansko tudi zahtevali z grožnjami ali dejansko prisilo.

Poglejmo nekaj primerov. Okupacijske oblasti so kmalu po zasedbi, še zlasti nemške na Štajerskem in Gorenjskem, začele izseljevati slovensko inteligenco. Slovensko zavedne učitelje, uradnike in duhovnike so izselili posamično ali s celotnimi družinami. Tiste pre- bivalce, za katere so ugotovili, ali vsaj dobro posumili, da sodelujejo z odporniškim gibanjem, so zapirali, pretepali, obsojali na smrt, streljali in celo obešali kot talce, kot maščevanje ob uporniških napadih partizan- skih enot. Zelo veliko naših rodoljubov so posamično ali s celotnimi družinami odpeljali v koncentracijska taborišča, tudi taborišča smrti. Njihove domove so pogosto požgali ali pa pustili prazne. V taboriščih je veliko naših ljudi umrlo. Tisti, ki so se po vojni vrnili, so bili psihično in zdravstveno v zelo slabem stanju, mnogi so postali invalidi. Posebno poglavje izvajanja nasilja s strani okupatorja nad slovenskim narodom, so »ukradeni otroci«. Če prav vem, jih je bilo 650. Po- sebno poglavje so tudi številne mobilizacije slovenskih fantov in mož v okupacijske oborožene enote.

⮱

Danes težko predstavljiv, velik davek in žrtve slo- venskega civilnega prebivalstva je terjalo narodno osvobodilno gibanje s partizanskimi enotami. Najprej vključitev fantov, mož, pa tudi deklet in žena v oboro-

žene partizanske enote. To naj bi bilo za posameznike 9

naše vezi aktualno

prostovoljno. Toda kakšna prostovoljnost je, da to storiš pod danes težko predstavljivo prisilo, z grožnjo dejanskega dejstva, da si bodo naše ozemlje, našo do- movino, če ne bo lastnega odpora, razdelili. Madžari Prekmurje, Štajersko in Gorenjsko Nemci, Ljubljano, Dolenjsko, Belo krajino in Notranjsko pa Italijani, ki so Primorsko že imeli od 1. svetovne vojne dalje. Še nadaljnje dejstvo je bilo ukinitev slovenskega jezika v javnem življenju in javni rabi.

Odporniško gibanje s partizanskimi enotami je v veli- ki meri slonelo tudi na materialni in moralni podpori civilnega prebivalstva. Pomoč je zbiralo preko Osvo- bodilne fronte, na podeželju pa je predvsem kmečko prebivalstvo dajalo pomoč v prehrani in zavetju odporniškim aktivistom in partizanskim enotam.

Domobransko gibanje je bilo prisotno v Ljubljanski pokrajini. Podporo je pridobivalo zlasti z ideologijo boja proti komunistom in njihovim idejam ter boja proti antikristom - ateistom. Podpirala in organizirala sta ga zlasti del najbogatejšega sloja prebivalcev in cerkev v Ljubljanski pokrajini. Gibanje je imelo spod- budo in podporo okupacijskih oblasti. Domobranci so prav tako veliko terjali od civilnega prebivalstva.

Najprej z mobilizacijo fantov in mož v njihove oboro- žene enote. Iskali pa so tudi vsestransko sodelovanje, podporo in pomoč za uresničitev njihovih namer.

Iz povedanega sledi, da trpeče žrtve vojn in vojnih okoliščin niso bili samo pripadniki oboroženih sil. V prav taki meri, samo mnogo dlje, so žrtve civilni pre- bivalci. V primerih naših vojn je več generacij nosilo in še danes nosimo negativne posledice vojn in vojnih okoliščin. Še vedno prisotni in morda najbolj opazni smo Civilni invalidi vojn Slovenije. Pa da ne govorimo o ideoloških razhajanjih, zaradi katerih so se v času 2.

svetovne vojne naši ljudje med seboj načrtno pobijali. Ta razhajanja še vedno tlijo in se tu in tam razplamti- jo, čeprav so danes povsem druge razmere.

O žrtvah in škodi glede kakovosti življenja našega civilnega prebivalstva v zvezi z vojnami in ideološkimi razhajanji se moramo objektivno seznanjati, da se bomo zavedali: Ne ponavljajmo takšnih napak. Da bi konflikte reševali brez vojn, brez oboroženih spopa- dov, moramo celotno vzgojo in izobraževanje človeka skozi celo življenje naravnati tako, da bo ta osveščen o neizogibnosti dogovornih reševanj med ljudmi. Seve- da bodo dejansko resnični rezultati šele tedaj, ko se bo k temu pristopalo na svetovni ravni.

Človek, ki je obdarjen s sposobnostjo ustvarjalnega razmišljanja in ustvarjanja novih podob, je dejansko sam ustvarjalec medčloveških družbenih odnosov. Menim, da je naša civilizacija že na takšni ravni, da lahko opusti arhaične principe, ko fizično ali zvijačno močnejši posameznik ali skupina ljudi uresničuje svoje želje z eksploatacijo drugih ljudi, z zanikanjem, zatrtjem ali uničenjem. To morajo nadomestiti inte- lektualno ustvarjalne rešitve ob absolutnem upošte- vanju moralnih in etičnih vrednot in odnosov med ljudmi. Za to se moramo truditi vsi.

Po 2. svetovni vojni nobena od organizacij, ki se je ukvarjala z problematiko žrtev vojn, populacije civil- nih invalidov vojn ni vključila v svojo obravnavo. Tako smo bili civilni invalidi vojn prisiljeni, da smo se sa- moorganizirali. Predvsem na iniciativo slepih civilnih invalidov. Prva ustanovna skupščina takšne organiza- cije je bila 22. decembra 1970, v Ljubljani in je takrat nosila je naziv Zveza civilnih žrtev vojne SRS.

Xxxxx Xxxxxxxx Predsednik ZDCIVS

GOVORA XXXXXX XXXXXXX, CIVILNEGA INVALIDA VOJN V SKUPŠČINI SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE, LETA 1978

Uvod

rvo zakonsko invalidsko zaščito so civilni invalidi vojn dobili 31. 12. 1917, ko je bil izdan »Zakon o

naredbah skrbi za civilne vojne poškodovance, njihove svojce in zaostale«. To je temeljni zakon o invalidski zaščiti civilnih vojnih žrtev. Civilni invalidi vojn so bili po prvi svetovni vojni do leta 1929 pod enako državno zaščito kot vojni invalidi, ker so tako določa-

10 le sprejete uredbe, pravilniki in zakoni (1921, 1922,

1925). Invalidski zakon iz leta 1929 pa je odvzel že priznano invalidsko zaščito trinajstim skupinam vojnih žrtev, med njimi tudi civilnim invalidom vojn. Z Uredbo o vojnih invalidih in ostalih vojnih žrtvah (1938) so bile nekaterim skupinam vojnih žrtev vrnjene odvzete invalidske zaščite in med njimi tudi nekaterim civilnim invalidom vojn, ki so postali inva- lidi kot civilisti pri opravljanju zaukazanih vojnih na- log. Leta 1946 je bil sprejet Zakon o vojaških vojnih

naše vezi aktualno

invalidih, ki je odvzel invalidsko zaščito številnim vojnim žrtvam, tudi civilnim invalidom vojn.

Po koncu druge svetovne vojne so civilni vojni po- škodovanci ostali brez zakonske zaščite vse do leta 1968, ko so osnovno državno varstvo pridobili samo upravičenci s 100-odstotno telesno okvaro. V tistem času je bila zelo prizadevna skupina slepih civilnih invalidov vojn, ki se je uporno in vztrajno borila za priznanje civilnih invalidov vojn in njihovo zakonsko zaščito. Nastopali so tudi na zasedanjih v Skupščini Socialistične republike Slovenije. Prvi je 23. aprila 1968 nastopil Xxxx Xxxxxx in še istega leta tudi Xxxxx Xxxxxxx. Ta je že v svojem prvem nastopu utemeljeval, da spadamo civilni invalidi vojn med vojne invalide, kar je bilo urejeno šele leta 1995, v zdajšnjem zakonu o vojnih invalidih. Do zdaj smo odkrili skupaj šest govorov Xxxxxxx Xxxxxxxx, ki jih je imel v Skupščini v letih 1968 – 1984. Govor Xxxxxx Xxxxxxx je objavljen v zborniku 45 let Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije (2015), govori Xxxxxxx Xxxxxxxx pa v zborni- ku »Nikoli več vojn« 45 let društva civilnih invalidov vojn Slovenije Ljubljana (2016)1.

Zakon o civilnih invalidih vojne (Ur. L. SRS, št. 8/1978)

Leta 1978 so po dolgoletnih prizadevanjih Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije v Skupščini Socialistične republike Slovenije sprejemali Zakon o civilnih invalidih vojne, ki je začel veljati 16. 4. 1978. Pri sprejemanju in obravnavah na sejah je poleg Ja- nežiča, aktivno sodeloval tudi Xxxxx Xxxxxx, ki je bil civilni invalid vojn I. skupine. Našli smo dva njegova

govora2, ki ju objavljamo v nadaljevanju.

Zaključek

S sprejetjem Zakona o civilnih invalidih vojne leta 1978 je bil narejen pomemben korak v izboljšanju naše zakonske zaščite. Korak, ki je tudi pripomogel k sedanji zakonski zaščiti iz leta 1995, ko imamo civilni invalidi vojn enako varstvo kot vojni invalidi, kar je v svojem prvem govoru v skupščini že leta 1968 zahteval Xxxxx Xxxxxxx.

Hvala pokojnemu Xxxxxx Xxxxxxx za njegov po- memben prispevek pri sprejemanju zakona o civilnih invalidih vojne leta 1978.

Zasl. prof. xx. Xxxxxx Xxxxxxx

Opombi:

1 Oba zbornika sta objavljena tudi na spletu

2 Spletna stran Sistory (xxxxx://xxx.xxxxxxx.xx/ - 22. 8.

2020)

naše vezi naše zgodbe

GOBARJENJE V NOVEMBRU

Letošnje leto je zares nekaj posebnega, večinoma žal v slabem smislu, saj nam življenje kroji virus, ki povzroča bolezen covid-19.

se navkljub vsemu slabemu zgodijo drobne rado- sti, če ne drugega, da na prijetnem in predvsem

koristnem sprehodu v gozdu, še v novembru najdeš

»kilskega«, popolnoma zdravega jurčka. To se je zgo- dilo našemu članu Xxxxx Xxxxxxx, ki se kljub težkim časom in celo z berglo velikokrat odpravi v gozdiček blizu doma, na sprehod s psičko. Prijetno s koristnim porečete, zapriseženi gobarji pa bi verjetno dali vse, da bi izvedeli, kje so ta najdišča, ki jih pravi gobarji nič kaj radi ne izdajo oz. jih skoraj ljubosumno čuvajo

zase. Jaz pa sem se te fotografije iz srca razveselila,

predvsem zato, ker tako vem, da kljub težkim časom, bolezni in težavam, naš dragi Xxxxx nikoli ne odneha. Njegova vztrajnost, močna volja in predvsem njegov izjemno pozitiven značaj in optimizem so tisto, kar ga odlikuje kot človeka in prijatelja.

Vedno, ko prejmem sliko člana ali le klic, se zavem, kako zelo pogrešamo drug drugega. Bolj ko gre leto h koncu, težje je. A bo minilo in takrat bo spet lepo! Ko

si bomo spet lahko podali roko, se objeli in si iz oči v oči povedali, da smo se pogrešali.

In zato sem tako vesela nasmeha na obrazu katerega od naših članov, pa čeprav le ob gobi sredi novembra. In vsak nasmeh mi daje novo upanje!

Hvala za ta nasmeh in ves tvoj optimizem, dragi Xxxxx Xxxxxxx.

Xxxx Xxxxx

IZVIRNE JASLICE NA DOMAČI TERASI

Letošnji december si skoraj zagotovo ne bo prislužil pridevnika »veseli«.

saj danes, ko pripravljam ta prispevek, kaže, da bo vmes med veselje posegel virus in preprečil, da bi

si brez bojazni segli v dlan in se s prijatelji objeli, ko si bomo voščili vse dobro v letu, ki prihaja. V društvu smo načrtovali toliko skupnih lepih trenutkov, pa se

nam je program iz meseca v mesec vse bolj odmikal. A se nekatere stvari le niso spremenile. Zato so zaslužni vztrajni člani, ki se ne dajo in eden takih je tudi naš Xxxx Xxxxx, ki vsako leto na svoji terasi izdela preču- dovite jaslice, ki jih je vsekakor vredno obiskati. Vsak detajl je dodelan in iz vsakega je čutiti Ivanovo izjemno ljubezen do vsega, kar ustvarja.

Letos ga žal zaradi že znanih razmer ne moremo obiskati, zato smo se odločili Ivanovo delo predstaviti tukaj in se hkrati spomniti našega zadnjega obiska pri njem v Železnikih. Xxxx Xxxxx živi v vasi Zali Log, v občini Železniki. Z ženo Xxxxxx, ki jo mi poznamo kot Xxxxxx, sta si ustvarila topel dom prav na koncu Selške doline. Tam, skoraj že pod Blegošem in Cerkljanskim Poreznom, ustvarja Xxxx svoje čudovite stvaritve. Vsi, ki smo obiskali našega Xxxxx, smo se o tem lahko pre- pričali. Na terasi, na kar 12 kvadratnih metrih, vsako leto ustvari čudovite jaslice, zares vredne ogleda. Vse leto jih načrtuje, vsako leto kaj doda in jih 14 dni pred božičem začne izdelovati oz. postavljati. Prav vse je

naše vezi naše zgodbe

delo njegovih čudežnih rok, od jaslic, do makete cerkve. Naslikal je celo freske, prav take kot so v domači cerkvi. Celotna podoba izraža prelepo zgodbo, vsak detajl je do konca izdelan in v vsakem se vidi Ivanova izjemna natančnost in odličnost v vsem, kar dela. Tudi okolica doma je večinoma delo njegovih rok, saj ogromno stvari postori sam. Železniki so po katastrofalnih poplavah pred leti postali prav lepo mesto. Dom Xxxxxxxxx je oddaljen od mestnih središč in nakupovalnih centrov, zato so potrebni iznajdljivost in pridne roke gospodinje Xxxxxx. Ona skromno pravi, da se je treba pač znajti, in se zanesti le na svoje roke in lastno ustvarjalnost, če pač do prve trgovine ne moreš kar peš.

Njun dom izžareva izjemno domačnost, da o specia- litetah, ki jih zna pripraviti gospodinja Xxxxxx, sploh ne govorimo. Po starih receptih, ki jih je uporabljala že njena mama, pričara dobrote za »prste obliznit«. In pri tem ji seveda pomaga tudi Xxxx.

Za nas v društvu, ki se v okviru posebnih socialnih programov trudimo spodbujati ustvarjalnost članstva, je ta izjemnega pomena. Ivanu in tudi Marici ustvarjal- nosti zagotovo ne manjka. Kar težko se poslovimo od Xxxxxxxxx, kjer zares občutiš toplino doma in neverje- tno pozitivno energijo in domačnost.

Xxxx Xxxxx

XXXX XXXX – ČLAN MDCIV MARIBOR IN GOSPODAR SNEŽNEGA STADIONA

Decembra se je za vedno poslovil član Upravnega odbora medobčinskega društva civilnih invalidov vojn Maribor Xxxx Xxxx.

irši športni javnosti je bil poznan kot eden izmed dolgoletnih sodelavcev

organizacijskega odbora Zlate lisice. Prijel

se ga je vzdevek legenda – gospodar snežnega stadiona. Še nedavno nam je ob obisku na društvu, z žarom v očeh, pripovedoval o pripravi smučarskih prog. Zaradi njegove skromnosti smo šele ob njegovi smrti izvede- li, da je edinstveno tekmovanje, imenovano »Kros za Puklovo roko«, ki je bilo organizirano vsako leto marca

na Pohorju, potekalo pravzaprav njemu v čast. To je divje spuščanje po snegu in blatu z Bellevueja do snežnega stadiona,

zmagovalec pa je dobil pokal, repliko ume- tne roke. Eden izmed zmagovalcev tega tekmovanja je bil celo smučar Xxxxx Xxxxxx.

V Xxxxxxxx družbi ni bilo nikoli dolgčas, popestril je namreč vse dogodke, ki se jih je udeležil. Tudi dogodke društva.

Pogrešali ga bomo in ga ohranili v lepem in trajnem spominu.

MDCIV Maribor

naše vezi iz naših društev

25 LET DRUŠTVA VOJNIH INVALIDOV CELJE

Društvo vojnih invalidov Celje je svoj ustanovni sesta- nek izvedlo 14. junija 1995. Takoj po ustanovitvi se je vključilo v ZDVI Slovenije ter tako letos zaznamuje 25. obletnico svojega obstoja. Letos zaradi izrednih svetov- nih zdravstvenih okoliščin slavnostne prireditve ni bilo.

a ustanovnem zboru, ki je bil 14. junija v dvorani Zveze kulturnih organizacij Celje, na Gregorčiče-

vi 6, je bilo navzočih 22 delegatov. Od povabljenih go- stov so bili navzoči takratni predsednik Zveze društev vojaških invalidov Slovenije Xxxx Xxxxx, podpredsednik zveze Xxxxxx Xxxxxxxxx, predsednik Medobčinskega

sveta ZBU NOB celjske regije Xxxxx Xxxxxx, predsedni- ⮱

ka Območnih združenj ZBU NOB Velenje in Šmarje pri Xxxxxx Xxxx Xxxxx in Xxxxx Xxxxx ter Xxxx Xxxxxxxx,

Pred petimi leti je na slavnostni akademiji priznanje prejela

tudi naša pokojna članica Xxxx Xxxxxxx. Foto: VTS 13

naše vezi iz naših društev

predsednik Komisije za zdravstvena in socialna vpraša- nja borcev in vojnih invalidov. Za prvega predsednika je bil v imenu Iniciativnega odbora izvoljen Xxxxx Xxxxxx, ostali ustanovni člani DVIC pa so bili še Xxxxx Xxxxx, Xxxxxx Xxxxxx, Xxxxxxxx Xxxxxx, Xxxxx Xxxxxx, Xxxx Xxxxxx, Xxxxx Xxx, Xxxx Xxxxxxxx, Xxxxxx Xxxxxxx, Xxxxxxxxxx Xxxxxx, Xxxxx Xxxx, Xxxx Xxxxxx, Xxxxx Xxxxxxx, Xxxxx Xxxxxxxxx in Xxxx Xxxxx - Xxxxxx. Društvo vojnih invalidov Celje je v letu 1995 združevalo 700 članov. Ob tem je treba poudariti, da je bila skrb za vojne invalide organizirana že pred tem, in sicer so prve organizirane oblike skrbi za vojne invalide nastale že takoj po 1. svetovni vojni, širša organiziranost pa po 2. svetovni vojni. Leta 1962 se je Zveza društev vojnih in- validov pridružila Zvezi združenj borcev in pod njenim okriljem delovala do leta 1994. Takrat so nastali pogoji, da se je organizacija za zdravstveno in socialno varstvo vojnih invalidov lahko osamosvojila, in v letu 1994

so nastala prva društva vojnih invalidov: v decembru 1994 najprej Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, v Celju pa društvo naslednje leto. Ob ustanovitvi je bil za delovanje društva oblikovan 13-članski izvršni odbor. Prvi predsednik je bil Xxxxx Xxxxxx, po prvem manda- tu pa je predsednik postal Xxxx Xxxxxx, ki je to funkcijo opravljal dve mandatni obdobji. Nato je predsedovanje društvu do leta 2011 vnovič prevzel Xxxxx Xxxxxx. Leta 2011 je bil izvoljen nov predsednik, Xxxxx Xxxx, ki to funkcijo opravlja še danes.

DVI Celje izvaja in posebno skrb namenja socialnim programom na področju integracije vojnih invalidov, rekreacije in športa ter vsestranske informativne dejav- nosti, hkrati pa poleg operativnega delovanja ohranja in deluje v skladu s pravili in programi, ki smo jih sprejeli na Zvezi društev vojnih invalidov Slovenije.

Podpredsednik ZDVIS Xxxxx Xxxxxxx je na slavnostni aka- demiji ob 20. obletnici DVIC med drugimi podelil priznanje Xxxxx Xxxxxxx, soustanovitelju in prvemu predsedniku DVI Celje, vojaškemu vojnemu invalidu NOB in nosilcu partizan- ske spomenice iz leta 1941. Foto: VTS

Kot poudarja predsednik Xxxxx Xxxx, je prav socialnost oziroma socialna nota tista vrednota, ki jo lahko napi- šemo z velikimi črkami, kajti to je rdeča nit in osnovno delovanje našega društva in zveze. Posebno pozornost zato namenjamo obiskovanju naših članov, posebej ti- stih, ki se ne morejo udeleževali različnih aktivnosti, kot so npr. srečanja in športna tekmovanja. Žal je letošnje leto res kritično zaradi nepričakovanega vala epidemije svetovnih razsežnosti, zaradi katerih je v času najostrej- ših ukrepov to onemogočeno, a upamo, da bo kmalu mimo in se bomo spet lahko srečali in nadaljevali z de- lom, bolj pristno, s stiki, kot smo jih bili vajeni dozdaj. Hkrati smo zelo veseli, poudarja Mele, da dozdaj zaradi covida-19 ni umrl noben naš član ali članica.

Xxxxx Xxxxxxxxx Sancin

O STAROSTI, KI JE LAHKO TUDI LEPA

Sredi drugega vala širjenja nas korona virus vsak dan znova preseneča. Epidemija preizkuša našo solidarnost, potrpežljivost, tudi strokovnost.

n če sta prvi dve vrednoti stvar mentalne higiene družbe in vsakega posameznika, naj bi bila tretja on-

kraj osebnih prepričanj, potreb ali koristi in impulziv- nosti nenadnih odločitev. Stroka opozarja, da z ustre- zno telesno aktivnostjo in predvsem skrbjo za duševno zdravje krepimo svoj imunski odziv in se obvarujemo

14 pred boleznijo. Temu je namenjen tudi ta prispevek.

Starost je stanje posameznika ali naroda, staranje pa proces, ki traja od rojstva do smrti. Staranje družbe in s tem seveda tudi staranje našega članstva je realnost. Življenjska doba starejših ljudi se hitro podaljšuje, tako v svetu kot tudi pri nas. Visoka starost prebival- cev je lahko velik dosežek, hkrati pa tudi izziv za našo družbo, ki terja spremembo miselnosti in ravnanja.

Vse skupine prebivalstva se moramo naravnati na nastale družbene spremembe, tako da nam bo omogo- čeno uresničevati naše pravice človeka.

naše vezi iz naših društev

Pri nas je zadnja leta, zlasti v zvezi s spremembami invalidskega in pokojninskega sistema zavarovanja, starost in problematika staranja vse bolj tematizirana. Družbene spremembe na ekonomskem področju prav tako vplivajo na položaj starejših generacij, kar zahteva tudi spremenjen odnos države do demografske struktu- re, do programskih sprememb na socialnem, zdravstve- nem, stanovanjskem, kulturnem in izobraževalnem področju.

O staranju je veliko različnih teorij: znane so zlasti bio- loške, psihološke in socialne. Biološke teorije povezuje- jo proces staranja s pešanjem življenjskih funkcij orga- nizma. Psihološke teorije staranja izhajajo iz razvojnih teorij in teorij osebnosti. Med socialnimi teorijami pa gre za teorijo zmanjšane aktivnosti (nekateri avtorji tr- dijo, da staranje spremlja proces zmanjšane aktivnosti ter da med starejšimi in družbo nujno prihaja do zavra- čanja) in teorijo aktivnosti (večina normalnih starejših ljudi ostane aktivnih tudi v starosti). Ko govorimo o starosti posameznika, imamo v mislih njegovo kronolo- ško starost. Ljudje pa se pogosto ne čutimo tako stari, kot štejemo let. Funkcionalna starost zajema biološko, psihološko in socialno starost - stari smo toliko, kot se počutimo. Za človeka je pomembna tudi doživljajska starost. Če je odštevanje let in funkcionalna starost objektivno stanje človeka pri kronološki starosti, pa je doživljajska starost osebno doživljanje stanja starosti. Deset let starejši ne pomeni deset let slabši ali manj vreden.

Veseli me, da se vedno bolj spreminja tudi miselnost ljudi. Odnos do starosti in razdvojenost generacij se iz leta v leto manjša in spreminja na bolje. Starejših ljudi se tako ne potiska več na rob družbe, v osamo in nekoristnost. Zavedanje, da imajo starejši ljudje še

veliko življenjske energije, mora družba vgraditi v svoje delovanje. Zlasti pa imajo starejši ljudje mnogo življenj- skih izkušenj, ki jih je treba s pridom izkoristiti. Če hoče družba napredovati, bo morala vzpostaviti tudi sistemske modele za sožitje različnih generacij. Danes imajo starejši tudi veliko družbeno moč.

Kakovostno starost lahko opredelimo kot obdobje po

60. ali 65. letu (odvisno od kriterija), ki ga označujejo dobro fizično stanje (zdravje), prijetno počutje in topli socialni odnosi. Mnogi dodajajo še zadovoljstvo s sa- mim seboj, pozitivno oceno lastnega življenja, ugodno mnenje (podobo) o sebi in druge kriterije. Vsekakor

Aktiven, kljub 95. letom starosti.

veliko starostnikov ne doživlja kakovostne starosti, kar pa je odvisno od kriterijev, socialnega stanja in tudi pričakovanj. Kakovostno starost omogočajo mnogi zdravstveni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki. Primarni so vsekakor zdravstveni, kajti za človeka, ki ga tarejo starostne in druge bolezni, nikakor ne more- mo reči, da doživlja kakovostno starost, četudi je lahko njegovo življenje bolj ali manj kakovostno. Velja pa tudi obratno. Dobro zdravje samo po sebi še ne zagotavlja kakovostnega življenja, če ga ne spremljajo dobro poču- tje, zadovoljstvo in topli socialni odnosi.

V društvu vojnih invalidov Maribor poznamo zahteve in potrebe ljudi, ki iščejo nekaj več. Prijaznost, odpr- tost, strokovnost so usmerjeni v prid zadovoljevanja potreb starejših članov. Pri nas, v našem društvu starejši hitro dobijo občutek pripadnosti, sprejetosti, spoštovanja in cenjenosti. Vsi, od strokovne službe pa do nas, ki smo v organih društva, skušamo s pristnim odnosom in toplino besed vzpostaviti prijetno okolje, kjer starejših ne bo strah, kako bodo preživeli tegobe, ki jih prinaša starost. Vendar smo tudi mi samo ljudje, ki kdaj naredijo napake. Prepoznavamo jih, govorimo o njih in se iz njih tudi kaj naučimo.

Trudimo se za Vas, spoštovani člani društva in uporab- niki naših številnih programov. Naš trud je zmeraj po- plačan z Xxxxx zadovoljstvom in zadovoljstvom vseh, ki Vas obkrožajo. Vstopite skozi naša vrata in preživite kakovostne in lepe trenutke v našem društvu. Mi Vam bomo pri tem z veseljem pomagali. Ne samo prijetna, tudi zabavna je lahko starost, pa igriva, nagajiva ... ne glede na letni čas.

Xxxxx Xxxxxxxx 15

naše vezi iz naših društev

DVI MARIBOR - IZLET NA DOLENJSKO

Jutro je deževno in temperatura je glede na prejšnje dni občutno nižja. Razmišljam, da ne bi šla, da bi ostala v zavetju toplega doma, vendar se po jutranji kavici in vremenu primerno oblečena vseeno odpe- ljem na zbirno mesto pri dvorani Tabor.

n kmalu dobra volja drugih udeležencev izleta in pri- čakovanje zanimivega dne, ki je pred menoj, zame-

njata sivino tega jutra. V našem programu je udeležba na 21. srečanju vojnih invalidov Slovenije v Novem Mestu in nato potepanje po Dolenjski.

Ob 7.30 nas je avtobus odpeljal novim doživetjem

naproti. Zaradi koronavirusa, ki že dobršen del leto- šnjega leta kroji naš način življenja in vedenja, je orga- nizator izleta, DVI Maribor zagotovil velik avtobus.

Tako smo sedeli na primerni medsebojni razdalji in z maskami na obrazu. Po mikrofonu nas je pozdravil predsednik društva Xxxxx Xxxxxxxx in nam zaželel

prijeten dan. V lahkotnem jutranjem pomenkovanju se je pot nadaljevala proti Trojanam, kjer smo načrtovali prvi postanek. Do Trojan je dež ponehal in tako smo na prostem lahko zaužili pregrešno dober zajtrk. Vsak je namreč dobil še topel trojanski krof, ki je zadovoljil našo potrebo po hrani in nam dal novo energijo.

V nadaljevanju vožnje je bila na avtobusu izpeljana tudi licitacija krofov, ki so ostali. Z veseljem sem se je udeležila in pri zadnjem krofu tudi uspela. Z občutkom zadovoljstva in za zdravje, sem rade volje spila tudi

»antikorona« šilce, ki nam ga je delila tajnica društva Marija. Pot je tako hitro bežala mimo nas in kar hitro smo prispeli v Novo Mesto. Načrtovali smo panoram- ski ogled mesta in za pomoč pri vodenju prosili DVI Novo Mesto. Žal je tam prišlo do napačnega razume- vanja in tako smo ogled izvedli sami. Voznik je avtobus ustavil na lokalni avtobusni postaji in mi smo se, po priporočilu Vasje, peš podali malo naokrog. Sprehodili smo se mimo nekdanjega Doma armije, fakultete in vse do obrežja reke Krke, kjer je bilo včasih kopali-

šče na prostem. Razgled je še vedno lep in čez reko Krko je zgrajen lesen most. Ogledali smo si tudi stari železniški most, na katerega je bila kasneje pritrjena konstrukcija za pešce. Zaradi časovne stiske smo se potem kar hitro odpravili proti avtobusu, ki nas je odpeljal do dvorane Xxxxx Xxxxxxx, kjer je potekalo 21. srečanje vojnih invalidov.

Tudi tukaj so se poznali ukrepi v zvezi z novim korona-

16 virusom, zato smo morali nositi maske. Najprej nas je

ob zvokih himne počastil slovesen mimohod praporov zveze in društev vojnih invalidov. V nadaljevanju nas je pozdravil predsednik DVI Dolenjske, Posavja in

Bele krajine, nato pa še župan Novega Mesta, ki nam je med drugim povedal, da prav na ta dan mestna občina praznuje 100. obletnico novomeške pomladi. Kulturni program so s pestrim in raznolikim nastopom obogatili tamburaši, plesalci in ženski tercet Li-la, Folklornega društva Kres. Zaigrali in zapeli so nekaj slovenskih pe- smi in prikazali živahne dolenjske plese. Kulturni pro- gram je bil res pester, še posebej mi je bil všeč ženski tercet s svojimi povsem drugačnimi priredbami, sicer znanih pesmi. Ogledala sem si tudi razstavo ročnih del skupine Nagelj, DVI Zasavje. Po končanem kulturnem programu so nam postregli z dobrim kosilom, pijačo in kavo. S prijetnimi vtisi in dobre volje smo se poslovili in nadaljevali pot do Kostanjevice na Krki. Medtem je malce sramežljivo posijalo celo sonce in pregnalo ob- čutek hladu. Ko smo se pripeljali do Kostanjevice, smo avtobus parkirali na parkirišču, kamor je tik pred nami pripeljal še avtobus s člani DVI Ljubljana. Tu nas je pričakala vodička Turističnega društva Kostanjevica, ki naj bi nas vodila pri ogledu mesta. Izkazalo se je, da je prišlo do napake pri dogovarjanju, saj sploh ni vedela, da se je za ogled dogovarjala z dvema različnima dru- štvoma. Vseeno smo se potem oboji peš napotili preko znamenitega mosta ljubezni do centra mesta. Povedala nam je, da staro mestno jedro leži v meandru reke Krke in da so ga v srednjem veku s kanalom spremenili v otok. Sprehodili smo se po eni od dveh vzporednih ulic, mimo župnišča in vse do trga s cerkvijo. Izvedeli smo, da je Kostanjevica eno najmanjših in hkrati eno starejših mest na Slovenskem in je kot celota spome- niško zavarovana. Zaradi prevelike gneče in različnih interesov smo se člani našega društva odločili, da se

naše vezi iz naših društev

vrnemo k avtobusu in se odpeljemo naprej do kostanje- viškega gradu. Včasih je bil to cistercijanski samostan, danes pa je v njem znamenita Galerija Xxxxxxx Xxxxx. Med hojo po poti, ki nas je vodila do vhoda, so me navdušile narava in skulpture. Na razstavni tabli sem prebrala, da je to stalna razstava skulptur, imenovana Forma viva. Skulpture so iz hrastovine, izdelali pa so jih domači in tuji kiparji. Vstopili smo tudi na grajsko dvorišče, od koder naj bi nas popeljali v Cvičkovo klet, kjer bi morali imeti degustacijo cvička in pokušino lokalnih specialitet. Žal je to odpadlo, saj bi morali več kot pol ure čakati, da bi se nam pridružili člani DVI Lju- bljana, in bi imeli skupno degustacijo. Da bi se izognili gneči v vinski kleti, smo se odločili, da raje nadaljujemo svojo pot. Sledila je vožnja proti naselju Stara vas na Bi- zeljskem. Po prvem napačnem izvozu je voznik v drugo našel pravo pot do našega naslednjega cilja. Cesta se je počasi spremenila v ozko cestico med vinogradi in nas pripeljala do Turistične kmetije Pudvoi. Pričakal nas

je lastnik in nas prijazno sprejel. Povedal nam je, da so leta 1990 kupili staro kmetijo in jo preuredili. Zdaj je to zanimiva turistična kmetija s prenočišči in je del Bi- zeljsko-sremiške vinsko turistične ceste, zato je v okolici mogoče obiskati mnogo zanimivosti.

Na kmetiji imajo tudi tri repnice in odpravili smo se na ogled ene od njih. Gospodar nam je pojasnil, da so repnice jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območje Bizeljskega pred milijoni let napla- vilo Panonsko morje, in so edinstvene v Evropi. Pri izdelavi se ne uporablja gradbenih materialov, razen pri zazidavi vhoda, ki mora biti utrjen. Nekoč so bile namenjene shranjevanju poljskih pridelkov in so bile

mnogo manjše. Prav so prišle tudi med vojno, ko so se domačini skrivali v njih, in skozi podzemne rove ob nevarnosti pobegnili iz hiše v gozd. Danes jih uporabljajo predvsem za zorenje vin. Popeljal nas je v notranjost repnice, ki me je očarala. Sprehodili smo

se po obokanih peščenih hodnikih, lepo razsvetljenih, ob straneh pa z izsekanimi prostori za shranjevanje vinskih steklenic. Čarobno. Spustili smo se na petnajst metrov globine. Izvedeli smo, da je tu stalna, 95-odsto- tna vlaga, temperatura pa okoli 8 stopinj Celzija, kar je optimalno za zorenje vin.

Izkopavanje repnice je zahtevno opravilo. Zanj upora- bljajo kramp, lopato, samokolnico za odvoz peska in posebno strgalo, s katerim se oblikujejo stene in strop. Po ogledu nas je gospodar v lesenem predprostoru re- pnice povabil na degustacijo svojih vin. Okus in aroma vin sta nas navdušila. Z veseljem smo nekaj steklenic tudi kupili in jih odnesli na avtobus. Dobre volje smo nato vstopili v hišo in posedli za jedilno mizo. Sledi-

la je večerja. Postregli so nam z doma pripravljeno hrano, zraven pa ponudili domače vino. Ob tako dobri pogostitvi, ki ji je sledila še sladica, in v dobri družbi, je čas hitro minil. Hvala družini Pudvoi za vse dobrote. V zgodnjih večernih urah smo se odpravili proti domu.

Vesela sem, da sem se izleta udeležila, in da smo si tudi v teh časih dovolili majhno izjemo in se družili. Navdušena sem bila nad ogledom repnice, saj kaj tako zanimivega še nisem videla. Hvala DVI Maribor za dobro idejo in organizacijo izleta in ne nazadnje, zado- voljna sem, da lahko nekaj mojih utrinkov delim tudi s tistimi, ki se nam tokrat niste pridružili.

Xxxxxx Xxxxxxxx

naše vezi iz naših društev

»VESELI« DECEMBER V DRUŠTVU CIVS LJUBLJANA

Letošnji december bo za vse nas, le za las, mogoče le odstotek podoben preteklim, saj časi, v katerih smo se znašli, od nas zahtevajo veliko prilagaja- nja, premagovanja dnevnih izzivov, tudi takšnih, ki jih doslej nismo poznali.

udi v Društvu CIVS Ljubljana v teh dneh delamo in poslujemo

drugače. Ta nov vsakdan, ki si ga nikakor nismo želeli, je vdrl na vsa področja našega življenja in delovanja. Izvajanje aktivnosti

socialnih programov, kot smo jih bili vajeni, se je skoraj ustavilo. Pa ravno de-

cember je čas, ko se radi srečujemo, se objamemo, poljubimo in še raje zaplešemo. Letos bo drugače.

Kljub epidemiji smo imeli na društvu letos veliko dela. Žal drugačnega kot smo vajeni. Selili smo se v nove poslovne prostore, urejali skoraj 50 let star arhiv, urejali nove prostore, izvedli volitve v organe društva in poskrbeli za zadeve, za katere ponavadi zmanjka časa. Mogoče pa je bil čas epidemije ravno pravi tudi za to. Seveda pa smo se v času, ko ni bilo omejitev, tudi športno udejstvovali, srečevali, se izobraževali, skrbeli za zdravje ... torej izvajali aktivnosti, kot smo jih v društvu vajeni. V času, ko je bila splošna zapora države, smo stike s člani ohranjali z varne razdalje,

preko pošte in telefona.

Tudi delavnica ročnih del v letošnjem decembru deluje v okrnjeni obliki, saj je zbiranje naših ustvarjalnih članic žal prepovedano. Vendar pa naša predsednica

Xxxxxx X. Xxxxxxxx bodisi od doma, bodisi na društvu skrbi za to, da nam pričara

žarek sreče na obraz s svojimi pre- krasnimi ročnimi deli, ki krasijo pisarno društva in čakajo na nove lastnike. In za to smo ji neizmer- no hvaležni. V sredini decembra

smo vse naše člane, civilne invalide vojn iz ljubljanskega društva, pozvali k

izpolnitvi ankete o ugotavljanju socialno zdra- vstvene slike članstva in vpliva epidemije na počutje in zdravje članov. Člane, ki ankete še niso izpolnili in poslali nazaj na društvo, pozivamo, da to storijo čim prej, ali pa v času uradnih ur pokličijo na društvo,

na telefonsko številko 01 52 11 088 ali 040 717 666, da bomo vprašalnik izpolnili skupaj. Vaš odziv nam veliko pomeni. Ne glede na vse, naj v leto 2021 zremo z optimizmom in upanjem, da bomo razmere obvla- dali in v novem letu spet skupaj preživeli nešteto lepih

trenutkov. V teh prazničnih dneh pa vam želimo, da so ob vas tisti, ki vam pomenijo največ.

Xxxxx Xxxx

JESENSKO OBDOBJE V MDCIV MARIBOR

Polni upanja, da nam bosta jesen in zima v tem čudnem, turbulentnem prestopnem letu 2020 bolj naklonjeni, smo načrtovali naša druženja. Žal se vse ni izteklo po naših pričakovanjih.

ljub temu nam je uspelo, da smo se, tako kot prejšnja leta, na začetku oktobra odpravili v

Izolo. Tokratno tridnevno druženje je potekalo malo drugače kot smo ga bili vajeni v preteklosti. Kljub vsem varnostnim ukrepom za preprečitev širjenja okužbe z boleznijo covid-19, ki smo jih upoštevali v hotelu, na avtobusu in sprehodih po mestu, smo se imeli lepo. Večina udeležencev ekskurzije je svoje telo krepila s telovadbo in plavanjem v morski vodi bazenov hotela Delfin, nekaj pogumnežev pa si je

18 plavanje privoščilo kar v morju. Med pohajkovanjem

po Izoli smo si ogledali muzej Parenzana in se spre- hodili do Izolane, hiše morja.

Med vračanjem domov smo se odpravili na Vače, ki so s svojo bližnjo okolico območje s številnimi

naše vezi iz naših društev

kulturnimi, etnološkimi, zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi. Na trgu Vače, pri starem vodnja-

ku, nas je pričakala članica družinskega gledališča Kolenc, zgovorna klepetulja Xxx. Po pozdravu nam je predstavila zgodovinske zanimivosti kraja. Pope- ljala nas je skozi srednjeveške dogodivščine nekoč privilegiranega trga Vače, pa vse do današnjih dni. Povedala nam je, da se je tu rodil eden najpomemb- nejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, Xxxxx Xx- xxxxx. Njegova dela predstavljajo začetek preporoda slovenske glasbene ustvarjalnosti. Nekaj časa je na Vačah prebival tudi pesnik Xxxxx Xxxxxx. Klepetulja je na zabaven način predstavila eno njegovih pesmi, nato pa nas je pospremila do cerkve Sv. Andreja. Po- leg čudovitih slikarskih umetnin se v cerkvi nahaja eden najlepših božjih grobov v Evropi, sestavljen iz čudovitih raznobarvnih kristalnih mozaikov, ki ob osvetlitvi ozadja zablestijo v vsej svoji lepoti. Po ogle- du cerkve smo se odpeljali na Sp. Slivno, kjer nas je po dežju na nebu pričakala prelepa mavrica.

Ogled geometričnega središča Slovenije je oplemeni- tila predstavitev situle z Vač, ene najpomembnejših arheoloških najdb na Slovenskem. Njeno repliko smo si lahko ogledali od blizu. Najbolj viden element iz vaške situle, lik neoboroženega konjenika, se na- haja na naših osebnih izkaznicah in v potnih listih.

Seznanili smo se tudi s simboliko Geoss-a, z njego- vim poslanstvom, ki poglablja zavedanje narodnosti, državljanstva, kulture in jezika. Ob kozarčku vina ali soka smo podoživeli Prešernovo Zdravljico, si ob njej nazdravili ter si zaželeli vse dobro.

Namesto v maju so športne igre invalidov Maribora potekale v jesenskem času. Tudi letos so se naši člani

na tekmovanju v ruskem kegljanju odlično odrezali. Ekipno so zasedli 2. in 3. mesto, med posamezniki je

3. mesto osvojil Xxx Xxxxxx, 1. mesto v ženski konku- renci je pripadlo Xxxxxx Xxxxxx, 2. mesto pa Xxxxxxx Xxxxxxxxx.

Tik pred prepovedjo prehajanja meja med občinami in zaostrovanjem epidemioloških ukrepov nam je v hotelu Zarja na Pohorju uspelo uspešno izvesti tudi

30. športne igre civilnih invalidov vojn v šahu.

CORONA 2020

Xxxxxx je ĭas, ko veĭ brata in ne soseda ne poznaĭ,

ker z masko na obrazu žalostnih oĭi, mimo tebe po ploĭniku hiti.

Vsakdo je zaskrbljen in se boji, da ga »covid« kje ne ulovi.

Ne veĭ, s kom spregovoriti smeĭ in kam v resnici lahko greĭ.

To je bolezen sodobnih dni, ki že ves svet zelo skrbi. Kaj smeĭ storiti in kaj ne, tega že veĭ nihĭe ne ve.

A priĭel nekoĭ bo novi ĭas, ki odkril ljudem bo spet obraz.

Življenje lepĭe bo priĭlo – a mene takrat veĭ ne bo.

Xxx Xxxxxxxxx

Xxxxxxx Xxxx

naše vezi naša preteklost

75 LET OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE

Uradno se je druga svetovna vojna po šestih letih kon- čala 9. maja, minuto čez polnoč. V prestolnicah po Evropi so se ogromne množice podale na ulice že 8. maja 1945, da bi slavile konec vojne. Tako kot prva se je tudi druga svetovna vojna začela v Evropi, in sicer z

napadom Nemčije na Poljsko, 1. septembra 1939. ončala se je, ko so zavezniške sile na čelu z ZDA, Veliko Britanijo in Francijo osvobodile večino zaho-

dne Evrope, Rdeča armada takratne Sovjetske zveze pa

je napredovala v vzhodno Evropo in vkorakala v Berlin.

Druga svetovna vojna se je na ozemlju Slovenije začela z letalskim bombardiranjem okolice Ljubljane, 6. aprila 1941 in vdorom nemške vojske na slovensko ozemlje, zasedbo mostu čez Muro pri Radgoni in Murski So- boti. Na Slovenskem je vojna po ocenah terjala 97.450 žrtev, končala pa se je z zadnjimi boji na evropskih tleh na Poljani, 15. maja 1945, čeprav je bila delna nemška kapitulacija v Topolšici podpisana 9. maja 1945.

Vir: Dogovori, št. 13, 1985, str. 5

in izbruh svetovne gospodarske krize deset let kasneje sta omogočila vzpon Xxxxxxxx, ki se je takoj po prevze- mu oblasti, leta 1933 začel pripravljati na »popravo krivic« - novo vojno.

Druga svetovna vojna v številkah

Drugo svetovno vojno bi lahko označili kot totalno vojno. Trajala je polnih šest let, v njej pa je sodelova- lo 61 držav z milijardo sedemsto milijoni prebivalcev in s površino 131,5 milijona km2, kar je predstavljalo kar 96 odstotkov zemeljske površine. Medtem ko je prva svetovna vojna potekala predvsem v Evropi, se je druga svetovna vojna odvijala praktično po celem

svetu. V njej je sodelovalo 81 odstotkov takratnega prebivalstva. Mobiliziranih je bilo 110 milijonov vojakov od 210 milijonov odraslih moških (skoraj vsak drugi moški), na različne načine pa so bili v boje vključeni tudi civilisti, kar je bila ena od velikih značilnosti te vojne.

Vojna sama je terjala 60 milijonov mrtvih in 35 mili- jonov ranjenih ter še 3 milijone pogrešanih. Največ ljudi je umrlo zaradi nacističnih zločinov. Prvič v zgodovini modernega vojskovanja se je zgodilo, da je bilo mrtvih več civilistov kot vojakov (tj. okoli 40 milijonov), ki so umrli zaradi različnih bolezni, la- kote, bombardiranj ter pokolov, genocidov in drugih vojnih zločinov (holokavst, bombardiranja, pokoli). Uporabljeno je bilo biološko in kemično orožje. Za- prtih je bilo 45 milijonov ljudi, 20 milijonov otrok je ostalo brez staršev, 10 milijonov ljudi pa se je znašlo v odnosu prisilnega dela.

Veselju ob koncu vojne je sledilo preštevanje žrtev, iskanje pogrešanih, obnova porušenih mest in življenj.

Vojna je tako ali drugače prizadela tri četrtine prebival- stva. Natančno število žrtev nikoli ne bo znano, a ver- jetno številka presega 60 milijonov. Prvič v zgodovini sodobnega vojskovanja se je zgodilo, da je v vojni umrlo več civilistov kot vojakov. Grozovitosti, ki so jih nacisti zakrivili nad Judi in drugimi, zanje manjvrednimi rasa- mi in manjšinami, še danes pretresajo vest človeštva.

Zgodovinarji se strinjajo, da so bile kali druge svetovne vojne posejane že ob koncu prve globalne morije, za ka- tero je svet verjel, da je bila »vojna, ki bo končala vojne«.

20 A nezadovoljstvo Nemčije z vsiljeno versajsko pogodbo

Taboriščniki v Mauthausnu po osvoboditvi, Avstrija 1945. (Vir: Wikipedija)

naše vezi naša preteklost

Uničenih je bilo 30 milijonov zgradb. Med vojno je bilo izdelanih več kot 800 tisoč letal, 300 tisoč

tankov, milijon topov, 650 tisoč minometov, 52 mili- jonov različnih kosov pehotnega strelnega orožja in 2.970 podmornic in ladij.

Z vojaškega vidika sta drugo svetovno vojno zazna- movala hitro vojskovanje, tako imenovani blitzkrieg, in napredek pri uporabi različnega orožja in opre- me, kot so letala, tanki, podmornice, letalonosilke, rakete. Svoje mesto v vojskovanju je dobil tudi radar. Največji pečat vojskovanju v drugi svetovni vojni pa so dali tanki.

Po koncu vojne so zavezniki z namenom, da bi se izognili še kakšni svetovni vojni in da bi svet lahko brez orožja reševal svetovne težave, 24. oktobra 1945 ustanovili Organizacijo združenih narodov. Odnosi med zavezniki pa so se kmalu po vojni začeli slabšati, oblikovala sta se dva bloka in svet je po koncu druge svetovne vojne zdrsnil v obdobje hladne vojne.

9. maj, dan Evrope in dan zmage

Tudi naša prestolnica Ljubljana svoj mestni praznik praznuje 9. maja, na mednarodni dan zmage nad fašizmom in nacizmom, saj so na ta dan, leta 1945, partizanske enote vkorakale v Ljubljano in jo po več kot štirih letih okupacije osvobodile. Od vstopa v Evropsko unijo se na današnji dan praznuje tudi dan Evrope. Na dan Evrope, 9. maja, praznujemo mir in enotnost v Evropi. Na ta dan zaznamujemo obletnico zgodovinsko pomembne Schumanove deklaracije.

Leta 1950 so si narodi Evrope še vedno prizadevali odpraviti strahotne posledice druge svetovne vojne, ki se je končala pred petimi leti. Evropski voditelji so bili odločeni preprečiti novo vojno. Francoski zunanji

minister Xxxxxx Xxxxxxx je v govoru v Parizu, 9. maja 1950, predlagal novo obliko političnega sodelovanja

v Evropi, ki bi zagotavljala trajni mir med evropskimi narodi. Njegov predlog predstavlja začetek povezovanja držav v Evropsko unijo. Dan Evrope je eden od simbo- lov Evropske unije, ki ga je Svet Evropske unije sprejel na vrhu v Milanu, leta 1986, v spomin na Schumanovo deklaracijo.

Na ožičeno Ljubljano v času druge svetovne vojne opominja Pot spominov in tovarištva (PST), tudi Pot ob žici, ki je 32,5 km dolga pot. Speljana je po nekdanji trasi bodeče žice, ki je v času vojne obdajala Ljubljano.

Javna tribuna, maj 1985, št. 7, str. 1

Tradicionalni pohodi po nekdanji trasi žice potekajo vsako leto, vse od leta 1946. Kljub posebnim razmeram zaradi epidemije koronavirusa je veliko ljudi tudi letos s pohodom in tekom po PST prispevalo k zaznamovanju

75. obletnice konca druge svetovne vojne.

XXX JE ZMAGA?

Kaj vse je zmaga se spraĭujem.

Morda to, da rime kujem? Morda to, da ne obupujem?

Je mogoĭe namrgoden zaĭetek dneva, ki niĭ kaj dobrega ne obeta,

a prinese najlepĭa doživetja

in veĭer mu zmagoslavno pomaha.

Je mogoĭe trenutek, ko mi je najbolj hudo in si ĭepnem na uho,

»gremo, niĭ mencat, vse v redu bo«.

Zmage ne merimo samo s prvimi mesti in pokali.

Zmaga je prvi korak otroka, zmaga je prijazna beseda in topla roka,

zmaga je dokonĭati tisto, kar se nam najmanj da, zmaga, v katero vlagaĭ, je vredna zlata.

Želje in cilji nas ženejo naprej, ko jih uresniĭimo, za nas ni veĭ mej.

Radost in ponos postaneta spodbuda, nobena preskuĭnja ni veĭ prehuda.

Zmaga se sama od sebe ne zgodi, za zmago si potreben ti.

Xxxxxx Xxxxx, 7. b

Xxxxxxx Xxxxxxxx

naše vezi naša preteklost

ŠENTVID V OKUPIRANI LJUBLJANI

Pred leti sem v Naših vezeh pisala o znamenitih ljudeh, ki so s svojim delom in osebnostjo puščali sled v kulturnem, družbenem in političnem življe- nju krajev, iz katerih izhajam.

z Zavrha pod Šmarno goro izhaja Xxxxx Xxxxx, du- hovnik, planinec, glasbenik in narodni buditelj, ve- lik domoljub, ki je v veličastni kamniti triglavski gori videl simbol lepote, trdnosti, zavetja, samobitnosti in

ponosa, in na njej postavil stolp. Moja osnovna šola se je imenovala po Xxxxxx Xxxxxxx, ki je bil sicer

v Pirniče priženjen Šentvidčan, in je bil med NOB ustreljen kot talec. Prav on je postal skrbnik Xxxxxx Xxxxxxx Xxxxxxx in njegovega brata Xxxxxxx, saj je njun oče padel med prvo svetovno vojno na vzhodni fronti. V Šentvidu se po komandantu Stanetu imenu- je tudi ena od osnovnih šol. Šentvid je bil v času prve svetovne vojne pomembno zaledje, z mehaničnimi in mizarskimi popravljalnicami in oskrbo ranjencev, prav tako pa je odigral pomembno vlogo tudi v času druge svetovne vojne.

Razkosanje osrednje Slovenije in prihod Italijanov Osrednji del slovenskega ozemlja sta si med drugo svetovno vojno z okupacijo razdelili Italija in Nemči-

ja. S tem je Ljubljana postala obmejno mesto. Italija

si je Ljubljano želela priključiti že v prvi svetovni vojni in je v februarja 1916 bombardirala mesto, ki je bilo sicer v zaledju soške fronte. Po koncu vojne so italijanske čete zasedle ne le ozemlja, ki si jih je Italija izpogajala v tajnem Londonskem paktu, tem- več so se namenile vse do Ljubljane, a jih je ustavil poveljnik srbskih čet Xxxxxx Xxxxxx. Leta 1941 pa je Italija svoje težnje uresničila. Italiji je torej pripadla Ljubljana, njeno zaledje pa je bilo pod nemško upra- vo. Kljub poznani raznarodovalni politiki na Pri- morskem so Italijani vsaj na začetku vodili milejšo politiko. V regiji se je oblikovalo odporniško gibanje, kasneje formirano v Osvobodilno fronto, ki je sabo-

Celoten obmejni pas je bil dolg okoli 30 km, visok okoli 2 metra in širok 5 do 8 metrov. Skupaj s telefon- sko in električno napeljavo, reflektorskimi postajami za osvetlitev meje in krožno stezo na notranji strani pasu je bila utrjena črta široka okoli 80 m. Januarja 1943 je mejo stražilo okoli 2500 vojakov, 500 kara- binjerjev, agentov javne varnosti in kvesturinov za

22 pregledovanje ljudi na cestnih blokih.

tiralo italijanske ukrepe, zato se je Italija odločila za skrajni ukrep - okoli mesta so napeljali 33 kilometrov bodeče žice in tako ločili središče od zaledja. Ob žico so namestili patrulje ter okolico elektrificirali

in osvetlili. Kasneje so dodali bunkerje za pehoto ter strelska gnezda. S tem so želeli prekiniti poti odpor- niškega gibanja, hkrati pa so pretrgali stike mešča- nov s sorodniki in prijatelji na podeželju. Prehajanje iz italijanske na nemško stran je bilo mogoče le ob predložitvi prepustnice, ki jo je bilo težko dobiti. S tem je bil omejen tudi dotok dobrin v mesto, kar je bil za meščane velik udarec.

Mejni prehodi

Nekdanji mejni prehod med Italijo in Nemčijo na dana- šnjem križišču Celovške ceste in Ceste Xxxxxxx Xxxxxxx. V ozadju je vidna Šmarna gora. Avtor fotografije: Xxxxx Xxxxxxx, posneto 28. junija 1941. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Med Italijo in Nemčijo so bili na severnem delu Ljubljane trije državni mejni prehodi. Prvi je bil na Ježici na mostu čez reko Savo. Druga dva mejna prehoda sta bila v današnji Šiški, eden na Celovški cesti, približno na ravni gostilne Žibert, pred dana- šnjo Prušnikovo cesto, ki je bila v tistih časih stara Celovška cesta in je šla skozi naselje. Xxxxx Xxxxx v svoji knjigi o ljubljanskem tramvaju opozarja na ne- navadno dejstvo, da je bil to najverjetneje edinstven primer v okupirani Evropi, da je mestni promet delo- val čez državno mejo. Proga ljubljanskega tramvaja je namreč segala do Šentvida. Vsaka vožnja iz mesta ali v mesto je tako šla čez mejo in vsakokrat je bila opravljena mejna kontrola

Preselitev prebivalcev in rušenje hiš

Ko so bile meje vsaj približno dogovorjene, se je začelo njihovo utrjevanje. Nemci so izpraznili pas vzdolž meje. Preselili so prebivalce, porušili hiše in druge objekte, posekali gozdne predele v tem pasu,

naše vezi naša preteklost

očistili zarasle površine in grmičevje, postavili žične ovire vzdolž meje, postavili minska polja, bunkerje in stražne stolpe. Iz Poročila o izpeljavi izpraznitve mejnega pasu na Gorenjskem, z dne 16. 6. 1942, je razvidno, da so v 21 dneh vzdolž celotne meje podrli 405 objektov in preselili 590 ljudi.

Sokrajanka Xxxxxx Xxxxxxx je pričevalka takratnega časa in hrani dragoceno slikovno gradivo.

Italijansko-nemški mejni prehod na Podgorski cesti nad Za- lokarjevo hišo (Xxxxx Xxxxxxx Xxxxxxx 22 v Ljubljani). Gre za pogled proti Ljubljani, v ozadju se vidijo travniki in njive. Danes je to območje pozidano s stanovanjskimi bloki. Avtor fotografije: Xxxx Xxxxxx. Fotografijo hrani Xxxxxx Xxxxxxx.

Ljubljana v času okupacije torej ni bila le ožičeno, temveč tudi obmejno mesto. Po kapitulaciji Italije je Nemčija nadaljevala z ukrepi glede prehajanja meje oziroma izstopanja in vstopanja v mestno središče Ljubljane.

Rušenje hiš ob italijansko-nemški meji v Podgori ob sedanji Cesti Xxxxxxx Xxxxxxx. Nemci so porušili tudi Xxxxxxxxxxx hišo pod italijansko-nemškim mejnim prehodom. Travniki in njive v ozadju so bili po vojni pozidani, tu sedaj poteka Cesta Xxxxxxx Xxxxxxx. V ozadju pa je križišče slednje s Celovško cesto, kjer je bil tudi mejni prehod med Nemčijo in Italijo. Av- tor fotografije: Xxxx Xxxxxx. Fotografijo hrani Xxxxxx Xxxxxxx.

Na robu travnika, dobrih 200 metrov od takratnega mejnega prehoda na današnji Celovški cesti, stojita dva betonska kvadra oziroma ostanka nemškega stražnega stolpa v Šentvidu. Mejna trasa je odvila proti Črnuškemu mostu čez reko Savo. Sava je bila naravna meja med Nemčijo in Italijo. V spodnjem delu tega terena nad Savo so Nemci zgradili današnjo Obvozno cesto, bolj poznano kot

»Nemška« cesta, ob njen pa tudi železnico. Oboje je služilo kot pomembna transportna povezava z nemškim ozemljem. Cesta se je ohranila, železnica ne, vidna pa je njena trasa. Avtor fotografije: Xxxxxxx Xxxxxxxx

Čez omenjeno italijansko-nemško mejo se večkrat podamo. Sedaj je za prebivalce šentviške Trate in Podgore to prijetna vstopna točka v gozd in pohodniške poti na Šentviškem hribu. Na tisti čas opominjata v zid vgrajena originalna mejnika z oznakama D (Deutschland – Nemčija) in I (Italija), ki so ju v spomin vzidali Zalokarjevi na mestu (Cesta Xxxxxxx Xxxxxxx), kjer je potekala okupacijska italijansko-nemška meja. Avtor fotografije: Xxxxxxx Xxxxxxxx

Xxxxxxx Xxxxxxxx

Viri:

Wikipedija

Muzej novejše zgodovine Slovenije xxxxx://xxxxxxxxxxxxxxx.xx/xxxxxxxxxx00.xxxx

Spletni simpozij: Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo«, 6. 4. 2020: xxxxx://xxx.xxxxxxx.xxx/xxxxx?xxxX0xXXX000X&xxxxxX LRtNtrQJTHOw464ENRWSgVs6rOBOo6T-Y&index=13 23

NAGRADNA KRIŽANKA

Rešitev križanke pošljite na: ZDVIS, Uredništvo Naših Vezi, Xxxxxxxxxx 0, 0000 Xxxxxxxxx.

Med prispelimi pravilnimi rešitvami bomo izžrebali tri nagrajence.

Nagrajenci iz prejšnje številke:

1. Xxxxxxx Xxxxxx, Sevnica

2. Xxxx Xxxxx, Kranj

3. Xxxxxxxxxx Xxxxx, Pivka

Document Metadata

Table of Contents

ZVEZA DRUŠTEV CIVILNIH INVALIDOV VOJN SLOVENIJE

Document Metadata