Z A K O N

Opozorilo: Besedilo osnovnega predpisa z vsebovanim popravkom

Z A K O N

O PLAČILNIH STORITVAH, STORITVAH IZDAJANJA ELEKTRONSKEGA DENARJA IN PLAČILNIH SISTEMIH (ZPlaSSIED)

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1.1 Vsebina zakona

1. člen (predmet urejanja)

Ta zakon ureja:

1. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,

2. pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,

3. pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,

4. pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov,

5. pogoje za opravljanje dejavnosti izdajanja elektronskega denarja,

6. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje družb za izdajo elektronskega denarja,

7. pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi,

8. pravila o zamenjavi plačilnih računov in

9. pravila in pogoje dostopa do osnovnih plačilnih računov.

2. člen

(prenos in izvajanje predpisov Evropske Unije)

(1) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU):

1. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166 z dne

11. 6. 1998, str. 45), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);

2. Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267 z dne 10. 10. 2009, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES);

3. Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in

dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 214; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/92/EU) in

4. Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2015/2366/EU).

(2) S tem zakonom se podrobneje ureja izvajanje naslednjih uredb EU:

1. Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266 z dne 9. 10. 2009, str. 11), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES);

2. Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L št. 331 z dne

15. 12. 2010, str. 12), zadnjič spremenjene z Direktivo 2015/2366/EU, (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1093/2010/EU);

3. Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 248/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne

26. februarja 2014 o spremembi Uredbe (EU) št. 260/2012 v zvezi s prehodom na kreditne prenose in direktne bremenitve po vsej Uniji (UL L št. 84 z dne 20. 3. 2014, str.1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 260/2012/EU);

4. Uredbe (EU) št. 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L št. 123 z dne 19. 5. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/751/EU) in

5. Uredbe (EU) št. 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L št. 141 z dne 5. 6. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/847/EU).

3. člen

(izključitev iz uporabe tega zakona ter iz uporabe določb Uredbe 2015/847/EU)

(1) Ta zakon se ne uporablja za:

1. plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;

2. plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem zastopnika oziroma zastopnice (v nadaljnjem besedilu: zastopnik), ki je s pogodbo pooblaščen, da se pogaja ali dogovori o prodaji ali nakupu blaga oziroma storitev le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila;

3. poklicni fizični prevoz bankovcev in kovancev, vključno z njihovim zbiranjem, obdelavo in dostavo;

4. nepoklicno zbiranje in dostavo gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;

5. storitve, s katerimi prejemnik plačila posreduje plačniku xxxxxxxx kot del plačilne transakcije na izrecno zahtevo uporabnika storitev tik pred izvršitvijo plačilne transakcije v obliki plačila za nakup blaga ali storitev;

6. posle menjave valute, ki se opravljajo kot menjava gotovine za gotovino, pri čemer se sredstva ne hranijo na plačilnem računu;

7. plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov:

- papirnih čekov v skladu z zakonom, ki ureja ček, ter drugih papirnih listin, ki jih ureja zakonodaja držav članic, in so po vsebini in učinkih podobne čekom v skladu z zakonom, ki ureja ček,

- bonov in drugih papirnih potrdil, ki imetniku omogočajo plačilo blaga ali storitev pri izdajatelju ali drugi osebi, s katero se je izdajatelj dogovoril, da sprejme bone ali potrdila kot obliko plačila za xxxxx ali storitve,

- papirnih potovalnih čekov,

- papirnih poštnih nakaznic;

8. plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema ali sistema za poravnavo vrednostnih papirjev in ki izhajajo iz udeležbe v takšnem sistemu, ter plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema, poravnalnimi agenti, klirinškimi agenti in centralnimi bankami ter ponudniki plačilnih storitev, ki niso udeleženci plačilnega sistema, brez poseganja v 206. člen tega zakona;

9. plačilne transakcije v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti in uveljavljanjem pravic iz vrednostnih papirjev, vključno z izplačevanjem dividend ali drugimi izplačili na podlagi pravic iz vrednostnih papirjev, ter plačilne transakcije v zvezi z odkupom ali prodajo vrednostnih papirjev, če takšne transakcije izvede član sistema za poravnavo vrednostnih papirjev ali druga oseba, ki lahko v skladu z veljavnimi predpisi opravlja investicijske storitve in posle, storitve hrambe ali skrbniške storitve v zvezi s finančnimi instrumenti strank;

10. tehnične storitve, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in oseb, zagotavljanjem informacijske tehnologije in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, ter druge podobne storitve, razen storitve odreditve plačil in storitve zagotavljanja informacij o računih, če ponudniki teh storitev v nobenem trenutku nimajo možnosti neomejenega razpolaganja z denarnimi sredstvi, ki se prenašajo;

11. plačilne transakcije, ki temeljijo na instrumentih, s katerimi se omogoča plačevanje, pri tem pa so načini uporabe takih instrumentov omejeni in hkrati izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev (v nadaljnjem besedilu: omejena mreža):

- imetniku omogočajo nakup blaga ali storitev le v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega sporazuma s poklicnim izdajateljem,

- jih je mogoče uporabljati le za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev, ali

- so veljavni le v Republiki Sloveniji in se zagotavljajo na zahtevo podjetja ali organa javnega sektorja ter jih ureja državni ali javni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti za posebne socialne ali davčne namene za nakup posebnega blaga ali storitev od ponudnikov, ki so sklenili poslovni dogovor z izdajateljem;

12. plačilne transakcije, ki jih ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavlja poleg elektronskih komunikacijskih storitev za naročnika omrežja ali storitve:

(a) za nakup digitalne vsebine in glasovnih storitev, ne glede na napravo, uporabljeno za nakup ali uporabo digitalne vsebine, in zaračunan na ustreznem računu, ali

(b) opravljene z elektronsko napravo ali prek nje in zaračunane na ustreznem računu v okviru dobrodelne dejavnosti ali za nakup kart; če vrednost posamezne plačilne transakcije iz podtočk (a) in (b) ne presega 50 eurov, in:

- skupna vrednost plačilnih transakcij za posameznega naročnika ne presega 300 eurov na mesec, ali

- kadar naročnik predhodno financira svoj račun pri ponudniku elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, skupna vrednost plačilnih transakcij ne presega 300 eurov na mesec;

13. plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;

14. plačilne transakcije in sorodne storitve, izvršene med nadrejeno družbo in njenimi podrejenimi družbami, ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni družba iz iste skupine;

15. storitve dviga gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne opravljajo drugih plačilnih storitev. Ne glede na izključitev storitev iz te točke iz uporabe tega zakona, se za te storitve stranki zagotovijo informacije o morebitnih provizijah za dvig gotovine iz prvega, drugega in šestega odstavka 103., 106., 107. in 109. člena tega zakona pred dvigom gotovine, pa tudi na potrdilu o prejemu gotovine ob koncu transakcije po dvigu;

16. denarno vrednost, shranjeno na instrumentih iz 11. točke tega odstavka;

17. denarno vrednost, ki se uporablja za izvedbo plačilnih transakcij iz 12. točke tega odstavka.

(2) Za plačilne transakcije na podlagi papirnih menic v skladu z zakonom, ki ureja menico, ter drugih papirnih listin, ki so po vsebini in učinkih podobne menicam in jih ureja zakonodaja držav članic EU (v nadaljnjem besedilu: države članice) o teh papirnih listinah se uporablja le 9. poglavje tega zakona.

(3) Uredba 2015/847/EU se ne uporablja za prenose sredstev v Republiki Sloveniji na plačilni račun prejemnika plačila, ki je namenjen izključno plačevanju blaga in storitev, če so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 2. člena Uredbe 2015/847/EU.

1.2 Opredelitev pojmov

4. člen (opredelitev izrazov)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1. avtentikacija je postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost uporabnika plačilnih storitev ali upravičenost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih elementov;

2. banka je kreditna institucija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in je pridobila dovoljenje kot banka ali hranilnica v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo;

3. datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;

4. xxxxxxx dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;

5. denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar v skladu z

11. točko tega člena;

6. digitalna vsebina so blago ali storitve, ki se proizvede oziroma proizvedejo in dobavi oziroma dobavijo v digitalni obliki, katerega oziroma katerih uporaba ali poraba je omejena na tehnično napravo in ne vključuje uporabe ali porabe fizičnega blaga in storitev;

7. država članica je država članica EU ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. 1. 1994, str. 3);

8. država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika, izdajatelj elektronskega denarja pa podružnico, ali v kateri neposredno opravljata storitve;

9. država sedeža je država članica, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev ali izdajatelja elektronskega denarja;

10. elektronsko komunikacijsko omrežje pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;

11. elektronski denar je shranjena denarna vrednost v obliki terjatve imetnika elektronskega denarja do izdajatelja elektronskega denarja, ki:

- je v elektronski obliki, vključno z magnetno,

- jo izda izdajatelj elektronskega denarja na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij kot jih določa 8. člen tega zakona, in

- jo kot plačilno sredstvo sprejme oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;

12. elektronska komunikacijska storitev pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;

13. enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku plačilnih storitev (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in njegovega plačilnega računa oziroma za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika ali njegovega plačilnega računa;

14. enotni simbol je skupni simbol iz standardizirane predstavitvene oblike dokumenta z informacijami o nadomestilih in iz obračuna nadomestil in je skladen z določbami izvedbenih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Direktive 2014/92/EU;

15. kreditna obrestna mera je vsaka obrestna mera, plačana potrošniku oziroma potrošnici (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) glede sredstev na plačilnem računu;

16. močna avtentikacija strank je avtentikacija z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja uporabnika (nekaj, kar ve samo uporabnik), lastništva uporabnika (nekaj, kar je v izključni lasti uporabnika) in neločljive povezanosti z uporabnikom (nekaj, kar uporabnik je), ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani tako, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo;

17. molče dovoljena prekoračitev je prekoračitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev potrošniku dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu, ali dogovorjeno možnost prekoračitve;

18. možnost prekoračitve je izrecna kreditna pogodba, v skladu s katero ponudnik plačilnih storitev potrošniku omogoči razpolaganje s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu;

19. nadomestila iz 8. poglavja tega zakona so vsi morebitni stroški in pogodbene kazni, ki jih mora potrošnik plačati ponudniku plačilnih storitev za storitve ali v zvezi s storitvami, povezanimi s plačilnim računom;

20. občutljivi plačilni podatki so podatki, vključno z osebnimi varnostnimi elementi, ki se lahko uporabijo za goljufijo ali prevaro. Goljufija ali prevara v tem zakonu pomeni namenoma zavesti koga v zmoto oziroma okoriščati se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto. V okviru dejavnosti ponudnikov storitev odreditve plačil in ponudnikov storitev zagotavljanja informacij o računih ime imetnika računa in številka računa ne predstavljata občutljivih plačilnih podatkov;

21. osebni varnostni elementi so personalizirane značilnosti, ki jih uporabniku plačilnih storitev zagotovi ponudnik plačilnih storitev za namene avtentikacije;

22. papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;

23. plačilna blagovna znamka je vsako stvarno ali digitalno ime, izraz, znak, simbol oziroma njihova kombinacija, ki lahko označuje, v okviru katere kartične sheme se izvajajo kartične plačilne transakcije;

24. podjetnik ali podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;

25. postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;

26. potrošnik je fizična oseba, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;

27. povezovanje blagovnih znamk je vključitev dveh ali več plačilnih blagovnih znamk ali plačilnih aplikacij iste plačilne blagovne znamke v isti plačilni instrument;

28. prejemni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, h kateremu se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;

29. prenosni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, od katerega se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;

30. referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;

31. referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga objavi ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti;

32. register Evropskega bančnega organa je elektronski centralni register, ki ga vzpostavi, upravlja in vodi Evropski bančni organ in v katerem so informacije, ki jih Evropskemu bančnemu organu uradno sporočijo pristojni organi držav članic;

33. sedež je kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev oziroma izdajatelja elektronskega denarja ali, če ponudnik plačilnih storitev ali izdajatelj elektronskega denarja v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;

34. seznam s standardizirano terminologijo je seznam s standardiziranimi izrazi za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, za katere se plačuje nadomestilo in je skladen s končnim seznamom iz regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU;

35. skupina je skupina družb, sestavljena iz obvladujoče družbe in od nje odvisne družbe, kot je določeno v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ali družb, kakor so opredeljene v 4., 5., 6. in 7. členu Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 135 z dne 2. 6. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2015/923 z dne 11. marca 2015 o spremembi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 150 z dne 17. 6. 2015, str. 1), ki so medsebojno povezane, kakor je navedeno v prvem odstavku 10. člena ali šestem ali sedmem odstavku 113. člena Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L št. 176 z dne 27. 6. 2013, str. 1), zadnjič spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2017/1230 z dne 31. maja 2017 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi o podrobnejši opredelitvi dodatnih objektivnih meril za uporabo ugodnejše stopnje likvidnostnih odlivov ali prilivov za čezmejne nečrpane okvirne kredite ali okvirne likvidnostne kredite znotraj skupine ali institucionalne sheme za zaščito vlog (UL L št. 177 z dne 8. 7. 2017, str. 7), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 575/2013/EU);

36. sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno fizično navzoča;

37. storitve, povezane s plačilnim računom, so vse storitve, povezane z odprtjem, vodenjem in zaprtjem plačilnega računa, vključno s plačilnimi storitvami in plačilnimi transakcijami iz 7. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, ter možnostjo prekoračitve in molče dovoljeno prekoračitvijo;

38. tesna povezanost pomeni enako, kot je opredeljeno v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU;

39. trajni nalog je navodilo plačnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, naj redno ali na vnaprej določene datume izvršuje kreditna plačila;

40. trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je to potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;

41. tretja država je država, ki ni država članica iz 7. točke tega člena;

42. Uprava Republike Slovenije za javna plačila (v nadaljnjem besedilu: UJP) je državni organ, ki opravlja plačilne storitve na podlagi tega zakona in posebnih predpisov, ki določajo njene naloge in pristojnosti;

43. zakonito prebivanje v EU pomeni, da ima fizična oseba pravico prebivati v državi članici na podlagi prava EU ali nacionalnega prava, vključno s potrošniki brez stalnega prebivališča in osebami, ki prosijo za azil na podlagi Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev in Protokola z dne 31. januarja 1967 h Konvenciji (Akt o notifikaciji nasledstva Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92 in 2/93) ter drugih mednarodnih pogodb, ki urejajo status beguncev in prosilcev za azil;

44. zamenjava ali storitev zamenjave plačilnega računa je storitev, ki temelji na potrošnikovi zahtevi in pomeni prenos informacij o vseh ali nekaterih trajnih nalogih, ponavljajočih se direktnih obremenitvah in ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih, izvršenih na plačilnem računu, od enega ponudnika plačilnih storitev k drugemu ali katerega koli pozitivnega stanja sredstev na plačilnem računu z enega plačilnega računa na drugega ali oba navedena prenosa, pri čemer se lahko prejšnji plačilni račun zapre ali pa ne;

45. zasebnik ali zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik in ki samostojno opravlja določeno registrirano ali s predpisom določeno dejavnost, kot so notar, zdravnik, odvetnik, kmet in podobno;

46. zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije.

5. člen

(plačilne storitve)

(1) Plačilne storitve po tem zakonu so naslednje aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti:

1. aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;

2. aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;

3. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev;

4. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;

5. izdajanje plačilnih instrumentov in/ali pridobivanje plačilnih transakcij;

6. izvrševanje denarnih nakazil;

7. storitve odreditve plačil;

8. storitve zagotavljanja informacij o računih.

(2) Plačilne storitve iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka vključujejo izvrševanje plačilnih transakcij z:

1. direktnimi obremenitvami, vključno z enkratnimi direktnimi obremenitvami,

2. plačilnimi karticami ali podobnimi napravami, ali

3. kreditnimi plačili.

6. člen

(domače in čezmejne plačilne transakcije)

(1) Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika in prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.

(2) Xxxxxxxx plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic. Plačilna transakcija se izvrši čezmejno tudi v primeru, če isti ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika v eni državi članici in za prejemnika plačila v drugi državi članici.

7. člen

(uporabnik, plačnik in prejemnik plačila)

(1) Uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje.

(2) Xxxxxxx je fizična ali pravna oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog ali zagotovi soglasje k izvršitvi plačilnega naloga, ki ga izda prejemnik plačila.

(3) Prejemnik plačila je fizična ali pravna oseba, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije.

8. člen

(plačilna transakcija, plačilna transakcija na daljavo in plačilni nalog)

(1) Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali je odrejena v njegovem imenu ali jo odredi prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije prek ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.

(2) Plačilna transakcija na daljavo je plačilna transakcija, ki se odredi prek interneta ali naprave, ki se lahko uporablja za komuniciranje na daljavo.

(3) Plačilni nalog je navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim odredi izvršitev plačilne transakcije.

9. člen (direktna obremenitev)

(1) Direktna obremenitev je plačilna storitev, pri kateri prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja odredi plačilno transakcijo za obremenitev plačnikovega plačilnega računa.

(2) Xxxxxxx lahko da soglasje za izvršitev plačilne transakcije z direktno obremenitvijo prejemniku plačila, prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev ali svojemu ponudniku plačilnih storitev.

10. člen

(denarno nakazilo)

Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme plačnikova denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku plačila ali se prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na razpolago prejemniku plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.

11. člen (kreditno plačilo)

Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik svojemu ponudniku plačilnih storitev odredi izvršitev posamezne plačilne transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, s svojega plačilnega računa v dobro plačilnega računa prejemnika plačila.

12. člen

(plačilni račun)

(1) Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov in ki se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij.

(2) Plačilne institucije lahko vodijo le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.

13. člen (transakcijski račun)

(1) Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit.

(2) Za namene tega zakona se kot transakcijski račun šteje tudi enotni zakladniški račun države ali občine, ki je odprt pri Banki Slovenije, ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali občine odprt pri UJP.

(3) Plačilne institucije ne smejo voditi transakcijskih računov.

14. člen

(fiduciarni račun)

(1) Fiduciarni račun je transakcijski račun, ki ga odpre imetnik v svojem imenu, a za račun ene ali več tretjih oseb. Fiduciarnega računa se ne sme spremeniti v običajni transakcijski račun in obratno.

(2) Banka lahko odpre fiduciarni račun, če:

- ima imetnik položaj notarja, odvetnika, izvršitelja, skrbnika zapuščine, skrbnika za posebne primere, upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ali osebe, ki opravlja skrbniške storitve v okviru svoje redne dejavnosti ali poklica, ali osebe, ki opravlja storitev odkupa terjatev v okviru redne dejavnosti,

- imetnik preko fiduciarnega računa opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb, in so bili posli s terjatvami sklenjeni v okviru storitve, ki jo imetnik nudi svojim strankam, pri čemer imetnik v breme lastnega kapitala prevzema odgovornost za izpolnitev obveznosti strank v razmerju do nasprotnih strank teh poslov tako, da v vsakega od poslov, ki se poravnajo preko fiduciarnega računa vstopi kot novi prodajalec oziroma prodajalka (v nadaljnjem besedilu: prodajalec) v razmerju do kupca oziroma kupovalke (v nadaljnjem besedilu: kupec) in kot novi kupec v razmerju do prodajalca (v nadaljnjem besedilu: centralna nasprotna stranka),

- imetnik fiduciarni račun uporablja samo za sprejemanje plačil iz odstopljenih terjatev iz gospodarskih pogodb, pri čemer plačila sprejema v svojem imenu in za račun osebe, ki opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb v vlogi centralne nasprotne stranke, ali

- je njegova uporaba predpisana z zakonom.

(3) Denarna sredstva na fiduciarnem računu se štejejo za premoženje tretjih oseb za račun katerih imetnik vodi takšen račun in ne za premoženje imetnika računa. Upniki imetnika fiduciarnega računa ne morejo za izterjavo svojih terjatev do imetnika računa niti v njegovem stečaju s prisilnimi ukrepi posegati na to premoženje. Sredstva na fiduciarnem računu ne spadajo v zapuščino imetnika računa.

15. člen

(skupni plačilni račun)

(1) Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb.

(2) Vsak posamezni imetnik skupnega plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.

(3) Denarna sredstva na skupnem plačilnem računu se lahko v celoti uporabijo za poplačilo obveznosti posameznega imetnika do tretjih oseb. Dogovor med imetniki skupnega plačilnega računa o višini deležev posameznih imetnikov in odgovornosti posameznega imetnika ne omejuje pravic tretjih oseb, da v postopku izvršbe ali stečaja posameznega imetnika poplačajo svoje terjatve do tega imetnika v breme celotnih denarnih sredstev na skupnem plačilnem računu.

(4) Kadar posebni zakon določa, da je izvršba na določena sredstva dolžnika omejena, se v postopku izvršbe zoper posameznega imetnika skupnega plačilnega računa te omejitve upoštevajo glede vsakega posameznega imetnika skupnega plačilnega računa.

16. člen

(plačilni instrument, izdajanje plačilnih instrumentov in pridobivanje plačilnih transakcij)

(1) Plačilni instrument je vsaka naprava ali niz postopkov oziroma oboje, ki je dogovorjena oziroma so dogovorjeni med posameznim uporabnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, in je vezan le na tega uporabnika z namenom, da ga uporabi za odreditev plačilnega naloga.

(2) Izdajanje plačilnih instrumentov je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev posluje s plačnikom ter mu zagotavlja plačilni instrument za odreditev in obdelavo xxxxxxxxxxx plačilnih transakcij.

(3) Pridobivanje plačilnih transakcij je plačilna storitev, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila tako, da sprejema in obdeluje plačilne transakcije, s katerimi se sredstva prenesejo na prejemnika plačila.

17. člen

(plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti)

Plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti so plačilni instrumenti, pri katerih je izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:

1. omogočajo izvrševanje posameznih plačilnih transakcij, ki ne presegajo 30 eurov, ali

2. skupna omejitev porabe v določenem obdobju oziroma skupna vrednost elektronskega denarja, ki je naložen na plačilnem instrumentu, ne presega 150 eurov.

18. člen (storitev odreditve plačil)

Storitev odreditve plačil je storitev za odreditev plačilnega naloga na zahtevo uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnim računom, odprtim pri drugem ponudniku plačilnih storitev.

19. člen

(storitev zagotavljanja informacij o računih)

Storitev zagotavljanja informacij o računih je internetna storitev za zagotavljanje konsolidiranih informacij o enem plačilnem računu ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri drugem ponudniku plačilnih storitev ali pri več kot enem ponudniku plačilnih storitev.

1.3 Ponudniki plačilnih storitev

20. člen

(ponudniki plačilnih storitev)

(1) Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo naslednji subjekti, za katere se v nadaljevanju tega zakona uporablja izraz ponudniki plačilnih storitev:

1. banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

2. družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile

podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije, če so plačilne storitve, ki jih opravljajo te podružnice, povezane z izdajo elektronskega denarja,

3. družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom,

4. plačilne institucije, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in plačilne institucije držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,

5. plačilne institucije z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom,

6. ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij držav članic pristojnih nadzornih organov držav sedeža, in so v skladu s tem zakonom ustanovili podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo storitev zagotavljanja informacij o računih na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,

7. Banka Slovenije,

8. UJP ter drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti.

(2) Kadar Banka Slovenije opravlja plačilne storitve v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije, se določbe 5. in 6. poglavja tega zakona uporabljajo le, če poseben predpis ali pogodba o opravljanju plačilnih storitev tako določa.

(3) Kadar UJP ali drugi državni organi ali organi samoupravne lokalne skupnosti opravljajo plačilne storitve v okviru svojih pristojnosti na podlagi posebnega predpisa, se uporabljajo določbe 5. in 6. poglavja tega zakona, razen če ta zakon ali drug predpis določa drugače.

21. člen

(ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun)

Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, je ponudnik plačilnih storitev, ki zagotavlja in vodi plačilni račun za plačnika.

22. člen

(ponudnik storitev odreditve plačil in ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih)

(1) Ponudnik storitev odreditve plačil je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

23. člen

(obveznost obveščanja ponudnikov storitev iz 11. in 12. točke prvega odstavka 3. člena)

(1) Ponudniki storitev, ki opravljajo eno ali obe dejavnosti iz prve in druge alineje

11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona in za katere skupna vrednost plačilnih transakcij, ki so bile izvršene v preteklih 12 mesecih, presega en milijon eurov, Banki Slovenije pošljejo obvestilo, ki vsebuje opis ponujenih storitev in v katerem je navedeno, po katerem izvzetju iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se šteje, da opravljajo dejavnost.

(2) Če na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka in ob upoštevanju meril iz 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona Banka Slovenije ugotovi, da dejavnosti ni mogoče obravnavati kot omejeno mrežo, ponudniku storitev odredi poseben ukrep, da v 30 dneh zagotovi izpolnjevanje pogojev za omejeno mrežo ali da v tem roku vloži zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s tem zakonom. Za postopek po tem odstavku se smiselno uporabljajo določbe četrtega odstavka 257. člena tega zakona.

(3) Ponudniki storitev, ki opravljajo dejavnosti iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona Banki Slovenije pošljejo obvestilo in ji zagotovijo letno revizijsko mnenje, ki potrjuje, da je dejavnost v skladu z omejitvami iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4) Banka Slovenije Evropski bančni organ obvesti o storitvah, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, ter navede, v skladu s katerim izvzetjem iz

11. oziroma 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se dejavnost opravlja. Obvestilo mora vsebovati podatke o firmi in sedežu ponudnika storitev, opis storitev, ki jih ponudnik storitev opravlja, vrednost in obseg teh storitev ter morebitne dodatne informacije v zvezi s kriteriji za izvzetje.

(5) Firma in sedež ponudnika storitev ter opis storitev, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, se objavijo v registru iz 79. in 84. člena tega zakona.

2. PLAČILNE INSTITUCIJE

2.1 Splošni določbi

24. člen (opredelitev pojmov)

(1) Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v Republiki Sloveniji opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki v tej drugi državi članici opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne

enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

25. člen

(dostop do računov, ki jih vodi ponudnik plačilnih storitev)

(1) Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, plačilnim institucijam in plačilnim institucijam držav članic omogočijo objektiven, nediskriminatoren in sorazmeren dostop do svojih storitev, povezanih s plačilnimi računi. Tak dostop mora biti dovolj širok, da lahko plačilne institucije in plačilne institucije držav članic neovirano in učinkovito opravljajo plačilne storitve.

(2) Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, Banki Slovenije sporočijo ustrezno utemeljene razloge, zaradi katerih so zavrnile zahtevo plačilne institucije ali plačilne institucije države članice za dostop do njihovih storitev, povezanih s plačilnimi računi.

2.2 Statusni ustroj plačilnih institucij

26. člen (pravnoorganizacijska oblika)

(1) Plačilna institucija je organizirana v eni od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(2) Za plačilno institucijo se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

27. člen

(dejavnost plačilnih institucij)

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev opravlja tudi druge gospodarske posle (v nadaljnjem besedilu: hibridna plačilna institucija), vključno s storitvami upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom.

(3) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov opravlja tudi pomožne storitve za izvrševanje plačilnih transakcij, kot so dajanje posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, menjava valut, dejavnosti varovanja ter shranjevanja in obdelave podatkov v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov. Plačilna institucija, ki poleg plačilnih storitev opravlja le še pomožne storitve, se ne šteje za hibridno plačilno institucijo.

(4) Določbe tega zakona se uporabljajo za plačilne institucije, ki opravljajo plačilne storitve kot izključno dejavnost ali kot hibridne plačilne institucije, razen če zakon izrecno določa, da posamezne določbe veljajo le za hibridne plačilne institucije.

28. člen

(sprejemanje denarnih sredstev uporabnikov v zvezi s plačilnimi storitvami)

(1) Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen dan, v skladu s pogodbo o plačilnih storitvah.

(2) Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so denarna sredstva prejeta izključno za namene izvršitve plačilne transakcije, če je plačilna institucija prejela denarna sredstva hkrati s prejemom ali po prejemu plačilnega naloga za izvršitev te plačilne transakcije.

(3) Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali izdajati elektronskega denarja po tem zakonu.

(4) Denarna sredstva, ki jih prejme plačilna institucija od uporabnikov izključno zaradi izvršitve plačilne transakcije v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne pomenijo sprejemanja depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali opravljanja storitev izdajanja elektronskega denarja po tem zakonu.

29. člen

(dajanje posojil v zvezi s plačilnimi storitvami)

(1) Če plačilna institucija uporabnikom ponuja posojila v zvezi s plačilnimi storitvami, se lahko takšno posojilo odobri le pod naslednjimi pogoji:

1. posojilo je namenjeno izključno izvrševanju plačilnih transakcij v zvezi s plačilnimi storitvami,

2. posamezno posojilo, vključno z obnavljajočim posojilom, se odobri za največ 12 mesecev,

3. posojilo ni krito z viri sredstev, ki jih plačilna institucija prejme od uporabnikov plačilnih storitev z namenom izvršitve plačilne transakcije,

4. plačilna institucija zagotavlja zadosten kapital glede na skupno višino odobrenih posojil.

(2) Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka mora plačilna institucija v zvezi s posojili iz prejšnjega odstavka, ki se odobrijo potrošniku, izpolnjevati tudi pogoje, ki jih glede odobritve posojila potrošnikom določa zakon, ki ureja potrošniške kredite.

30. člen

(območje opravljanja plačilnih storitev)

(1) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju tiste države, kjer:

1. sklepa pravne posle, katerih predmet so plačilne storitve, ali

2. uporabnikom ponuja plačilne storitve prek reklamnih sporočil, poslanih tem osebam po pošti, ali na drug način ponuja plačilne storitve uporabnikom na območju te države.

(2) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju določene države tudi, če na območju te države ponuja plačilne storitve na način iz prejšnjega odstavka preko svoje podružnice, zastopnika ali neposredno.

(3) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve neposredno na območju določene države, če opravlja plačilne storitve na način iz prvega odstavka tega člena brez ustanovitve podružnice in brez zastopnika v tej državi.

31. člen (ustanovni kapital)

(1) Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ustanovni kapital:

1. najmanj v višini 20.000 eurov, če bo opravljala le plačilne storitve iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;

2. najmanj v višini 50.000 eurov, če bo opravljala plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona; ali

3. xxxxxxx v višini 125.000 eurov, če bo opravljala katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Če namerava plačilna institucija opravljati več plačilnih storitev, mora zagotoviti ustanovni kapital v višini, določeni za plačilno storitev, za katero se zahteva najvišji znesek ustanovnega kapitala.

(3) Ustanovni kapital vključuje eno postavko ali več postavk iz točk od (a) do (e) prvega odstavka 26. člena Uredbe 575/2013/EU.

32. člen

(poslovodstvo in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami)

(1) Člani poslovodstva plačilne institucije poleg splošnih pogojev, ki jih za člane organov vodenja ali nadzora delniške družbe določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, morajo imeti tudi ugled, ki ga zahteva vodenje poslov plačilne institucije, ter ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev, če ima najmanj triletne izkušnje z vodenjem poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot plačilna institucija ali z vodenjem drugih primerljivih poslov. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ugled in lastnosti za vodenje poslov plačilne institucije, če njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega vodenja poslov plačilne institucije v skladu s pravili o upravljanju tveganj, profesonalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanja nasprotij interesov, pri čemer se upošteva naslednje podatke:

- iz sodnih, upravnih in predkazenskih postopkov, ki lahko vplivajo na ugled, integriteto in poštenost osebe.

- podatke o preteklih delovnih razmerjih in

- morebitne pretekle ocene primernosti, ki jo je opravil drug pristojni organ ali delodajalec.

(2) Podatke o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka pridobi Banka Slovenije od vložnika zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, od plačilne institucije ali člana poslovodstva plačilne institucije ali osebe, ki je neposredno odgovorna za vodenje poslov plačilne institucije, lahko pa jih pridobi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pristojnih organov.

33. člen (kvalificirani deleži)

(1) Kvalificirani delež je delež, kakor je opredeljen v 36. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU.

(2) Xxxxx, ki namerava pridobiti deleže glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež (v nadaljnjem besedilu: bodoči kvalificirani imetnik), pred pridobitvijo takega deleža pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3) Banka Slovenije v izreku odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, določi višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu plačilne institucije, za pridobitev katerega se izdaja dovoljenje, kot enega od teh razponov:

1. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od kvalificiranega deleža in manjši od 20 odstotkov,

2. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 20 odstotkov in manjši od 30 odstotkov,

3. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 30 odstotkov in manjši od 50 odstotkov,

4. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 50 odstotkov,

5. delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena oseba plačilne institucije.

(4) Kvalificirani imetnik pred vsakim nadaljnjim povečanjem deleža glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerega bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(5) Za imetništvo kvalificiranega deleža v plačilni instituciji se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o:

- vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

- presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika;

- razlogih za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

- roku za pridobitev deleža, na katerega se nanaša dovoljenje;

- prenehanju veljavnosti dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

- glasovalnih pravicah neupravičenega imetnika;

- obvestilih v zvezi s kvalificiranimi deleži;

- odvzemu dovoljenja za kvalificiran delež;

- odredbi o odsvojitvi delnic;

- poročilu o odsvojitvi delnic in ugotovitveni odločbi o odpravljenih kršitvah in odločbi o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic, razen če je s tem členom izrecno določeno drugače.

(6) Za postopek odločanja Banke Slovenije o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža se smiselno uporabljata prvi in tretji odstavek 281. člena tega zakona.

(7) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža ter dokumentacijo in dokazila, ki jih je treba priložiti k tej zahtevi.

2.3 Dovoljenje banke slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija

34. člen

(opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija)

(1) Plačilna institucija lahko na območju Republike Slovenije opravlja plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije.

(2) Plačilna institucija sme opravljati plačilne storitve, ki jih na podlagi dovoljenja lahko opravlja na območju Republike Slovenije, tudi:

1. na območju druge države članice prek podružnice, zastopnika ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona, in

2. na območju tretje države prek podružnice, ko je podružnica vpisana v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom, prek zastopnika ali neposredno na območju tretje države.

35. člen

(zahteva za izdajo dovoljenja)

(1) Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija vsebuje:

1. akt o ustanovitvi in podatek o poslovnem naslovu,

2. opis plačilnih storitev in drugih gospodarskih dejavnosti, ki jih namerava opravljati vložnik, ter tveganj, ki jim bo izpostavljena,

3. poslovni načrt opravljanja plačilnih storitev za prva tri poslovna leta, iz katerega izhajajo naslednji podatki:

- za izračun minimalnega kapitala v prvem letu poslovanja po vseh treh metodah iz drugega odstavka 55. člena tega zakona,

- o izpolnjevanju tehničnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih pogojev za varno in zanesljivo poslovanje plačilne institucije iz 53. člena tega zakona,

4. dokazila, da vložnik razpolaga z zahtevanim ustanovnim kapitalom iz 31. člena tega zakona,

5. za vložnika, ki namerava opravljati storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, opis ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov iz 68. do 70. člena tega zakona,

6. opis sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,

7. opis postopka, vzpostavljenega za spremljanje in reševanje varnostnih incidentov in z varnostjo povezanih pritožb strank ter naknadno ukrepanje v zvezi z njimi, vključno z mehanizmom za poročanje o incidentih, v katerem so upoštevane obveznosti plačilne institucije glede obveščanja iz 152. člena tega zakona,

8. opis postopka, vzpostavljenega za beleženje, spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov,

9. opis ureditve za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja, vključno z jasno opredelitvijo ključih operacij, učinkovitih načrtov ravnanja v nepredvidljivih okoliščinah ter postopkom za redno preizkušanje in preverjanje ustreznosti in učinkovitosti takih načrtov,

10. opis načel in opredelitev, ki se uporabljajo za zbiranje statističnih podatkov o uspešnosti, transakcijah in goljufijah ter prevarah,

11. dokument o varnostni strategiji, vključno s podrobno oceno tveganj v zvezi s plačilnimi storitvami ter opisom varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje, sprejetih za ustrezno zaščito uporabnikov plačilnih storitev pred ugotovljenimi tveganji, vključno z goljufijami in prevarami ter nezakonito uporabo občutljivih in osebnih podatkov,

12. opis vložnikove organizacijske strukture, vključno z opisom nameravane uporabe zastopnikov in podružnic ter nadzornih pregledov v njihovih prostorih in zunaj njih, ki se jih vložnik zaveže opraviti pri zastopnikih in podružnicah vsaj enkrat letno, kot tudi dogovorov o zunanjih izvajalcih operativnih nalog plačilnih storitev,

13. opis morebitne udeležbe v plačilnih sistemih,

14. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vložnik vzpostavil zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z

zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in Uredbo 2015/847/EU,

15. navedbo oseb, ki so imetniki kvalificiranih deležev v smislu 36. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, velikost kvalificiranih deležev in dokazila o primernosti imetnikov kvalificiranih deležev, ki se presoja v skladu s 33. členom tega zakona,

16. navedbo oseb, ki so člani organov poslovodstva, in oseb, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ter dokazila, da te osebe izpolnjujejo zahtevane pogoje iz 32. člena tega zakona,

17. navedbo pooblaščenih revizorjev ali revizijskih družb, če bodo morala biti letna poročila vložnika revidirana v skladu s 73. členom tega zakona, in če so že imenovani.

(2) V zvezi z opisi iz 5. do 7. točke ter 12. in 13. točke prejšnjega odstavka vložnik zagotovi tudi opis organizacijskih rešitev in notranjih revizijskih postopkov, ki jih je vzpostavil z namenom, da bi zavaroval interese svojih uporabnikov in zagotovil neprekinjenost in zanesljivost izvajanja plačilnih storitev.

(3) V opisu varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje iz 11. točke prvega odstavka tega člena se navede, na kakšen način ti ukrepi zagotavljajo visoko raven tehnične varnosti in varstva podatkov, med drugim za programsko opremo in informacijske sisteme, ki jih uporabljajo vložnik ali zunanji izvajalci, ki v celoti ali delno opravljajo dejavnosti zanj. Navedeni ukrepi vključujejo tudi varnostne ukrepe iz prvega odstavka 151. člena tega zakona.

(4) Vložnik, ki namerava opravljati plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, kot pogoj za pridobitev dovoljenja sklenejo zavarovanje poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje odgovornosti, ki bo zagotovilo kritje njihove odgovornosti iz 136., 140., 141., 142., 145. in 146. člena tega zakona.

(5) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino dokumentacije in dokazil iz prvega odstavka tega člena.

36. člen

(pogoji za izdajo dovoljenja)

(1) Pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije presoja, ali vložnik izpolnjuje pogoje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija iz tega zakona, zlasti glede:

1. statusnega ustroja iz 26. do 33. člena tega zakona,

2. zavarovanja poklicne odgovornosti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena tega zakona v primeru plačilnih institucij, ki opravljajo plačilne storitve iz 7. ali 8. točke prvega odstavka

5. člena tega zakona,

3. varnega in zanesljivega poslovanja iz 53. člena tega zakona,

4. sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,

5. zagotavljanja minimalnega kapitala iz 55. člena tega zakona in

6. varstva denarnih sredstev uporabnikov iz podpoglavja 2.8 tega zakona.

(2) V dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije opredeli plačilne storitve, ki jih sme opravljati plačilna institucija.

(3) Če sistem upravljanja iz 54. člena tega zakona ne zagotavlja ustreznega upravljanja z vsemi tveganji, ki bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija pri opravljanju plačilnih storitev, za katere se zahteva izdaja dovoljenja, in drugih gospodarskih poslov, ki jih opravlja plačilna institucija, lahko Banka Slovenije dovoljenje za opravljanje

plačilnih storitev kot plačilna institucija izda le za določene plačilne storitve, na katere se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

37. člen

(zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja)

Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, če:

1. vložnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona;

2. je zaradi povezav vložnika z osebami, s katerimi je v razmerju tesne povezanosti, kakor je opredeljena v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;

3. je ob upoštevanju predpisov tretje države, ki veljajo za osebe, s katerimi je vložnik v razmerju tesne povezanosti, in prakse pri izvrševanju teh predpisov, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;

4. je verjetno, da bo zaradi dejavnosti vložnika, ki niso plačilne storitve, ogrožena finančna stabilnost plačilne institucije ali da bo zaradi teh dejavnosti oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

38. člen

(ustanovitev ločene pravne osebe)

Če Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja zaradi razloga iz 4. točke

37. člena tega zakona, lahko v obrazložitvi k odločbi o zavrnitvi zahteve vložnika seznani z možnostjo, da za opravljanje plačilnih storitev ustanovi ločeno pravno osebo in vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija za to pravno osebo, če oceni, da teh razlogov pri ločeni pravni osebi ne bo.

39. člen (razširitev dovoljenja)

(1) Če namerava plačilna institucija začeti opravljati plačilne storitve, ki niso zajete v že izdanem dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, predhodno pridobi dovoljenje Banke Slovenije za razširitev dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Za razširitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se smiselno uporabljajo 35. do 37. člen tega zakona.

40. člen

(spremembe okoliščin po izdaji dovoljenja in hramba dokumentacije)

(1) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, ter o spremembi oseb, ki so s plačilno institucijo v razmerju tesne povezanosti, ali o spremembah v teh razmerjih. K temu obvestilu priloži ustrezno spremenjeno dokumentacijo iz 35. člena tega zakona.

(2) Plačilna institucija dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev in ohranjanje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija

hrani najmanj pet let od prenehanja razmerja ali stanja, na katerega se nanašajo, razen če posebni predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

41. člen

(dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev pri združitvi ali delitvi)

(1) Če zaradi izvedbe združitve oziroma delitve nastane nova družba, ki bo opravljala plačilne storitve, ta nova družba pred vpisom združitve oziroma delitve v sodni register pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev.

(2) Če je plačilna institucija udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pri kateri plačilna institucija nadaljuje opravljanje plačilnih storitev, pred izvedbo združitve ali delitve pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3) Za odločanje o dovoljenju iz tega člena se smiselno uporabljajo določbe 35. do

37. člena tega zakona.

(4) Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev zaradi združitve oziroma delitve je treba priložiti tudi listine, ki jih v ta namen določa zakon, ki ureja gospodarske družbe.

42. člen (prenehanje dovoljenja)

(1) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali glede posameznih plačilnih storitev, če plačilna institucija ne začne opravljati plačilnih storitev v enem letu od izdaje dovoljenja ali če plačilna institucija za več kakor šest mesecev preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha z dnem, ko poteče rok iz prvega stavka tega odstavka.

(2) Če je nad plačilno institucijo začet postopek stečaja ali prisilne likvidacije v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, preneha dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti z dnem začetka stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije. Sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije nad plačilno institucijo vroči sodišče tudi Banki Slovenije.

(3) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o likvidaciji plačilne institucije. Dovoljenje preneha v primeru likvidacije plačilne institucije z dnem izbrisa plačilne institucije iz sodnega registra.

(4) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali deloma, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o spremembi dejavnosti plačilne institucije tako, da plačilna institucija v celoti ali deloma preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v primerih iz prvega stavka tega odstavka preneha z dnem vpisa sklepa o spremembi dejavnosti v sodni register.

(5) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o nastanku okoliščin iz prvega odstavka tega člena. O sklepih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena plačilna institucija obvesti Banko Slovenije nemudoma po njihovem sprejemu.

(6) Če nastopijo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka tega člena, izda Banka Slovenije odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti ali delno prenehalo.

(7) Plačilna institucija z dnem, ko je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilne institucije prenehalo v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena, ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, glede katerih je dovoljenje prenehalo.

2.4 Opravljanje plačilnih storitev prek podružnic, zastopnikov in zunanjih izvajalcev

43. člen

(zastopniki in podružnice)

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve prek podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi, ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije.

(2) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici vsebuje naslednje informacije:

1. firmo in sedež ali ime in naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,

2. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bo uporabljal zastopnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu s predpisi, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki se posodablja ob vsaki bistveni spremembi podatkov, ki se sporočijo v prvem uradnem obvestilu,

3. navedbo oseb, ki so članice poslovodstva zastopnika, in oseb, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, z dokazili, da izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, razen če je zastopnik ponudnik plačilnih storitev,

4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek zastopnika, in

5. edinstveno identifikacijsko kodo ali številko zastopnika kadar je ustrezno.

(3) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi vsebuje naslednje informacije:

1. firmo in naslov podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,

2. opis organizacijske strukture podružnice,

3. navedbo oseb, ki so del poslovodstva podružnice, in oseb, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami,

4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek podružnice, in

5. informacije iz 3. in 6. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona glede dejavnosti v zvezi s plačilnimi storitvami na območju države gostiteljice ali tretje države.

(4) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici ali o dodatnih zastopnikih v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici in o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi ali o dodatnih podružnicah v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi.

44. člen

(poslovanje zastopnika in podružnice)

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika v državi gostiteljici, ko so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona. Plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica vpisana ali je zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(2) Plačilna institucija lahko prek posameznega zastopnika ali podružnice opravlja plačilne storitve le na območju tiste države članice, ki je v registru plačilnih institucij vpisana pri tem zastopniku ali podružnici.

(3) Plačilna institucija zagotovi, da njena podružnica v državi gostiteljici in njen zastopnik v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici uporabnike na primeren način obvesti o tem, da deluje za račun plačilne institucije.

45. člen

(izvajanje operativnih nalog prek zunanjih izvajalcev)

(1) Plačilna institucija, ki namerava izvajati posamezne operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, prek zunanjih izvajalcev, predhodno o tem obvesti Banko Slovenije.

(2) Plačilna institucija lahko prenese izvajanje pomembnih operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je v razmerju do izvajalca teh nalog zagotovljena ustrezna kakovost notranje kontrole na ravni plačilne institucije,

2. da nista otežena sledenje in nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti plačilne institucije v skladu s tem zakonom in drugimi zakoni,

3. da se s prenosom izvajanja teh nalog ne prenaša odgovornosti višjega vodstva plačilne institucije na zunanje izvajalce ali tretje osebe,

4. da se odgovornost plačilne institucije do njenih uporabnikov, kakor je opredeljena s tem zakonom in drugimi zakoni, ne zmanjšuje in

5. da plačilna institucija kljub prenosu pomembnih operativnih nalog na zunanje izvajalce zagotovi izpolnjevanje vseh pogojev, ki veljajo za pridobitev in ohranitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, vključno s sistemi informacijske tehnologije, se štejejo kot pomembne, če bi lahko napaka ali izpad v njihovem izvajanju bistveno ogrozila neprekinjeno izpolnjevanje obveznosti plačilne institucije, njen finančni položaj ali zanesljivost ter neprekinjenost izvajanja plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija, ki je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, v zvezi z ravnanji zunanjih izvajalcev zagotovi izpolnjevanje svojih obveznosti po tem zakonu ali drugih zakonih.

(5) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o vseh spremembah glede uporabe zunanjih izvajalcev.

46. člen

(odgovornost plačilne institucije za ravnanje podružnice, zastopnika ali zunanjega izvajalca)

(1) Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika ali je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, je odgovorna za zakonitost in pravilnost ravnanja podružnice in zastopnika v zvezi z izvajanjem plačilnih storitev, ki jih podružnica in zastopnik opravljata v imenu plačilne institucije, ter za zakonitost in pravilnost izvajanja operativnih nalog, ki jih opravlja zunanji izvajalec za plačilno institucijo.

(2) Plačilna institucija svoje odgovornosti iz prejšnjega odstavka v razmerju do uporabnikov ne more izključiti ali omejiti.

2.5 Opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija na območju države gostiteljice

47. člen

(obvestilo o opravljanju plačilnih storitev ali uporabi zunanjih izvajalcev na območju države gostiteljice)

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali zastopnika, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije v skladu s 43. členom tega zakona in hkrati navede države gostiteljice, v katerih namerava poslovati.

(2) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice neposredno, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije ter hkrati z obvestilom pošlje tudi opis plačilnih storitev, ki jih namerava neposredno opravljati v državi gostiteljici in navedbo držav gostiteljic, v katerih namerava poslovati.

(3) Kadar namerava plačilna institucija za izvajanje operativnih nalog, povezanih z opravljanjem plačilnih storitev, uporabiti zunanje izvajalce v državi gostiteljici, o tem obvesti Banko Slovenije.

48. člen

(pošiljanje obvestila pristojnemu nadzornemu organu države gostiteljice)

(1) Banka Slovenije v enem mesecu od prejema obvestila iz prejšnjega člena, ki vsebuje vse zahtevane informacije iz 43. člena tega zakona, pošlje pristojnemu nadzornemu organu v državi gostiteljici obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameri neposrednega opravljanja plačilnih storitev plačilne institucije na območju te države gostiteljice in o tem obvesti plačilno institucijo.

(2) Banka Slovenije pošlje nadzornemu organu države gostiteljice hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka tudi informacije o:

1. firmi, naslovu in po potrebi o številki dovoljenja plačilne institucije,

2. državah članicah, v katerih namerava poslovati,

3. plačilnih storitvah, ki jih namerava plačilna institucija opravljati na območju te države gostiteljice,

4. informacije iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti zastopnika,

5. informacije iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti podružnico.

(3) Banka Slovenije po prejemu obvestila pristojnega organa države gostiteljice, s katerim pristojni organ države gostiteljice sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh

utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma, presodi, ali se strinja z oceno pristojnih organov države gostiteljice. V primeru nestrinjanja Banka Slovenije pristojnemu organ države gostiteljice sporoči razloge za svojo odločitev.

(4) Če Banka Slovenije, zlasti glede na informacije, prejete od pristojnih organov države gostiteljice v skladu s prejšnjim odstavkom, oceni, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bi nameravano opravljanje plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije pomenijo kršitve zakonodaje države gostiteljice, Banka Slovenije izda odločbo, s katero zavrne registracijo zastopnika ali podružnice oziroma jo razveljavi, če je bila že opravljena. Za postopek izdaje odločbe o zavrnitvi registracije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odvzemu dovoljenja. Če Banka Slovenije oceni, da takšni utemeljeni razlogi niso podani, zastopnika ali podružnico vpiše v register.

(5) Banka Slovenije svojo odločitev o nameravanem opravljanju plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev sporoči pristojnim organom države gostiteljice in plačilni instituciji v treh mesecih po prejemu obvestila iz prejšnjega člena.

49. člen

(začetek opravljanja plačilnih storitev v državi gostiteljici)

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali prek zastopnika z dnem:

1. ko je podružnica vpisana ali zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in

2. ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banka Slovenije glede nameravanega opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(2) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju države gostiteljice, ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banke Slovenije glede nameravanega neposrednega opravljanja plačilnih storitev ugodna.

(3) Plačilna institucija Banko Slovenije obvesti o datumu, od katerega bo v zadevnih državah gostiteljicah opravljala plačilne storitve. Banka Slovenije o tem obvesti pristojne nadzorne organe držav gostiteljic.

(4) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi informacij iz drugega odstavka prejšnjega člena, vključno z dodatnimi zastopniki, podružnicami ali zunanjimi izvajalci njenih dejavnosti v državah gostiteljicah, v katerih posluje. Za odločanje Banke Slovenije se uporabi postopek iz prejšnjega člena.

2.6 Opravljanje plačilnih storitev plačilne institucije države članice na območju Republike Slovenije

50. člen

(opravljanje plačilnih storitev plačilne institucije države članice na območju Republike Slovenije)

(1) Plačilna institucija države članice lahko plačilne storitve, ki jih je upravičena opravljati v državi sedeža, opravljati tudi na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ali neposredno.

(2) Ko Banka Slovenije prejme obvestilo pristojnega organa države sedeža, da namerava plačilna institucija opravljati plačilne storitve v Republiki Sloveniji, v enem mesecu po prejemu informacij te oceni in pristojnemu organu države sedeža sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma.

(3) Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika, z dnem:

1. ko je podružnica vpisana ali je zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v državi sedeža in

2. ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(4) Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju Republike Slovenije, ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije ugodna.

51. člen

(poročanje plačilnih institucij, ki imajo na ozemlju Republike Slovenije zastopnike ali podružnice)

Banka Slovenije lahko zahteva, da ji plačilne institucije, ki imajo na ozemlju Republike Slovenije zastopnike ali podružnice, redno poročajo o dejavnostih, ki se opravljajo na ozemlju Republike Slovenije. Takšna poročila Banka Slovenije zahteva za informativne ali statistične namene, če pa zastopniki in podružnice opravljajo dejavnosti plačilnih storitev na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja, zaradi spremljanja skladnosti z določbami 5.,

13. in 16. poglavja tega zakona. Za take zastopnike in podružnice veljajo zahteve glede varovanja poklicne skrivnosti, ki so najmanj enakovredne zahtevam iz 269. do 273. člena tega zakona.

52. člen

(imenovanje osrednje kontaktne točke)

Plačilne institucije, ki poslujejo na ozemlju Republike Slovenije prek zastopnikov na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, na ozemlju Republike Slovenije imenujejo osrednjo kontaktno točko, da se zagotovita ustrezna komunikacija in sporočanje informacij glede spoštovanja določb 5., 13. in

16. poglavja tega zakona, brez poseganja v določbe predpisov, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter da se pristojnim organom države sedeža in Banki Slovenije olajša nadzorovanje, med drugim tako, da se pristojnim organom na zahtevo zagotovijo dokumenti in informacije.

2.7 Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol plačilne institucije

2.7.1 Splošna pravila

53. člen

(varno in zanesljivo poslovanje)

Plačilna institucija mora ves čas veljavnosti dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izpolnjevati organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za varno in zanesljivo poslovanje v skladu s tem zakonom.

54. člen

(sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol)

(1) Plačilna institucija vzpostavi in vzdržuje zanesljiv in celovit sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol morata biti sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo plačilnih storitev, ki jih opravlja plačilna institucija.

(2) Sistem upravljanja iz prejšnjega odstavka obsega:

1. jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi razmerji glede odgovornosti in

2. učinkovite postopke ugotavljanja, ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj ter poročanja o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija.

(3) Sistem notranjih kontrol iz prvega odstavka tega člena vključuje tudi ustrezne administrativne in računovodske postopke ter postopke za preverjanje izpolnjevanja obveznosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter Uredbo 2015/847/EU.

2.7.2 Kapital in kapitalska zahteva plačilne institucije

55. člen (minimalni kapital)

(1) Plačilna institucija ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od naslednjih vrednosti:

1. vrednost ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona,

2. vrednost kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi metode iz drugega odstavka tega člena.

(2) Vrednost kapitalske zahteve za plačilne institucije, razen tistih, ki opravljajo le storitve iz 7. ali 8. točke ali 7. in 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, se izračuna na podlagi metode, ki jo za posamezno plačilno institucijo določi Banka Slovenije z odločbo, ob upoštevanju vrste in kompleksnosti plačilnih storitev, ki jih bo opravljala plačilna institucija, ter obsega plačil in tveganj, ki jim bo izpostavljena plačilna institucija. Banka Slovenije lahko plačilni instituciji določi eno od naslednjih metod:

1. metodo stalnih splošnih stroškov,

2. metodo obsega plačil,

3. metodo prihodkov iz poslovanja.

(3) Pri hibridni plačilni instituciji se kapitalska zahteva izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z opravljanjem plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o spremembi dejstev in okoliščin iz drugega odstavka tega člena.

(5) Če se dejstva in okoliščine iz drugega odstavka tega člena bistveno spremenijo, lahko Banka Slovenije z odločbo določi drugo metodo za izračun kapitalske zahteve.

56. člen

(metoda stalnih splošnih stroškov)

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi stalnih splošnih stroškov znaša 10 odstotkov stalnih splošnih stroškov plačilne institucije iz preteklega poslovnega leta.

(2) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se kapitalska zahteva po metodi stalnih splošnih stroškov izračuna z upoštevanjem predvidenega zneska stalnih splošnih stroškov, ki ga je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine stalnih splošnih stroškov, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu kapitalske zahteve po metodi stalnih splošnih stroškov:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,

2. v tekočem poslovnem letu, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu.

(4) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine stalnih splošnih stroškov od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu oziroma od višine stalnih splošnih stroškov, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kot leto dni.

57. člen

(metoda obsega plačil)

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi obsega plačil je znesek, ki ga predstavlja produkt med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek se izračuna z upoštevanjem višine povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega poslovnega leta na podlagi naslednje lestvice:

Če znaša povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta	znaša izhodiščni znesek
do 5.000.000 EUR	4,0 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta
nad 5.000.000 EUR do 10.000.000 EUR	200.000 EUR + 2,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR

nad 10.000.000 EUR do 100.000.000 EUR	325.000 EUR + 1 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 10.000.000 EUR
nad 100.000.000 EUR do 250.000.000 EUR	1.225.000 EUR + 0,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 100.000.000 EUR
nad 250.000.000 EUR	1.975.000 EUR + 0,25 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 250.000.000 EUR

(3) Povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta iz prejšnjega odstavka je enak eni dvanajstini skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklem poslovnem letu izvedla plačilna institucija.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil namesto povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij preteklega leta upošteva predvidena višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij za prvo leto poslovanja, ki jo je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu izhodiščnega zneska iz drugega odstavka tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,

2. v tekočem poslovnem letu, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem letu.

(6) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem poslovnem letu ali od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

58. člen

(metoda prihodkov iz poslovanja)

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi prihodkov iz poslovanja, je znesek, ki ga predstavlja zmnožek med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja se izračuna z upoštevanjem vrednosti indikatorja prihodkov iz 59. člena tega zakona, na podlagi naslednje lestvice:

Če znaša indikator prihodkov	znaša izhodiščni znesek
do 2.500.000 EUR	10 % od indikatorja prihodkov do 2.500.000 EUR

nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR	250.000 EUR + 8 % od indikatorja prihodkov nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR
nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR	450.000 EUR + 6 % od indikatorja prihodkov nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR
nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR	1.650.000 EUR + 3 % od indikatorja prihodkov nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR
nad 50.000.000 EUR	2.400.000 EUR + 1,5 % od indikatorja prihodkov nad 50.000.000 EUR

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena kapitalska zahteva, izračunana po metodi prihodkov iz poslovanja, ne sme biti nižja od zneska, ki ustreza 80 odstotkov povprečja indikatorja prihodkov, izračunanega na podlagi podatkov iz poslovanja v preteklih treh poslovnih letih. V prvih treh letih poslovanja kot plačilna institucija se lahko za opredelitev povprečja indikatorja prihodkov uporabijo ocene.

59. člen (indikator prihodkov)

(1) Indikator prihodkov je enak vsoti prihodkov od obresti, prejetih provizij in nadomestil ter drugih poslovnih prihodkov, zmanjšani za odhodke iz naslova obresti. Za izračun indikatorja prihodkov se ne upoštevajo prihodki iz izrednih ali občasnih postavk.

(2) Indikator prihodkov se lahko zmanjša za odhodke iz naslova storitev, ki jih za plačilno institucijo izvaja zunanji izvajalec, če gre za plačilo drugi plačilni instituciji ali plačilni instituciji države članice.

(3) Indikator prihodkov se izračuna na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida preteklega poslovnega leta.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja namesto skupnih prihodkov iz poslovanja preteklega leta kot osnova upoštevajo predvideni prihodki iz poslovanja, ki jih je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine posameznih postavk, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, ali

2. v tekočem poslovnem letu, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine te postavke v preteklem poslovnem letu.

(6) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine posameznih postavk, ki jih upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena, od višine teh postavk v preteklem poslovnem letu ali od višine teh postavk, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

60. člen

(faktor za uravnoteženje)

Za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil in metodi prihodkov iz poslovanja, se uporablja faktor za uravnoteženje, ki je enak:

1. 0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;

2. 1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

61. člen

(izredno zvišanje kapitalske zahteve)

(1) Banka Slovenije lahko z odredbo plačilni instituciji naloži zvišanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov. Pri odločanju o tem zvišanju Banka Slovenije upošteva podatkovne zbirke o izgubah ter kakovost sistema upravljanja s tveganji in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Z odredbo iz prejšnjega odstavka Banka Slovenije določi tudi ukrepe, ki jih mora izpolniti plačilna institucija, da zanjo preneha veljati izredno zvišanje kapitalske zahteve.

(3) Za odredbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o ukrepu odprave kršitve.

62. člen

(dovoljenje Banke Slovenije za znižanje kapitalske zahteve)

(1) Banka Slovenije lahko z odločbo plačilni instituciji dovoli znižanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov, če s tem nista zmanjšani varnost in zanesljivost poslovanja plačilne institucije. Pri odločanju o dovoljenju za znižanje kapitalske zahteve Banka Slovenije upošteva kvaliteto sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Plačilna institucija v zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za znižanje kapitalske zahteve navede dejstva in okoliščine o kvaliteti sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, ki bistveno prispevajo k zagotavljanju varnosti in zanesljivosti poslovanja plačilne institucije, in predloži ustrezne dokaze.

(3) Ne glede na znižanje kapitalske zahteve na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena kapital plačilne institucije v nobenem primeru ne sme biti nižji od vrednosti ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona.

(4) Plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, Banki Slovenije v rokih in na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve, poroča o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve.

(5) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, če:

1. pogoji za znižanje kapitalske zahteve niso več izpolnjeni, ali

2. plačilna institucija Banki Slovenije o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve ne poroča v roku ali na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve.

63. člen

(kapital plačilne institucije)

(1) Kapital plačilne institucije pomeni kapital, kot je opredeljen v 118. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, kjer je najmanj 75 odstotkov temeljnega kapitala v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz 50. člena Uredbe 575/2013/EU, dodatni kapital pa je enak eni tretjini temeljnega kapitala ali manjši.

(2) Sestavine kapitala in odbitne postavke iz tega člena se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi za družbe, ki niso organizirane kot delniške družbe, se sestavine kapitala in odbitne postavke ustrezno prilagodijo sestavinam in odbitnim postavkam, ki veljajo za te družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

64. člen

(prepoved večkratnega upoštevanja sestavin kapitala)

(1) Pri izračunu kapitala plačilne institucije se ne smejo upoštevati:

1. sestavine, ki se uporabijo pri izračunu kapitala družbe za izdajo elektronskega denarja, druge plačilne institucije, kreditne institucije, investicijskega podjetja, družbe za upravljanje, zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ki je del iste skupine kot plačilna institucija, ali

2. sestavine, ki jih hibridna plačilna institucija uporablja za opravljanje dejavnosti, ki niso plačilne storitve.

(2) Za namene prejšnjega odstavka pojem plačilne institucije in družbe za izdajo elektronskega denarja vključuje plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji, drugi državi članici ali tretji državi. Plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja iz tretjih držav so subjekti, ki v okviru svoje dejavnosti opravljajo plačilne storitve oziroma storitve izdajanja elektronskega denarja, kakor so opredeljene v tem zakonu.

65. člen (uporaba pojmov)

(1) Pojmi finančna institucija, investicijsko podjetje in pokojninska družba, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo.

(2) Pojmi zavarovalnica, pozavarovalnica in družba za upravljanje, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja finančne konglomerate.

66. člen

(izračunavanje kapitalske zahteve in kapitala ter poročanje)

(1) Plačilna institucija redno izračunava višino kapitalske zahteve in višino kapitala.

(2) Plačilna institucija Banki Slovenije poroča o izračunih iz prejšnjega odstavka in o podatkih, ki so podlaga za te izračune.

67. člen

(izdaja podzakonskih predpisov)

Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino poročil ter roke in način poročanja glede kapitala plačilne institucije iz prejšnjega člena.

2.8 Varstvo denarnih sredstev uporabnikov

68. člen

(ločeno vodenje denarnih sredstev uporabnikov)

(1) Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka

5. člena tega zakona, denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij, vodi ločeno od lastnih denarnih sredstev in denarnih sredstev, ki jih je prejela od oseb, ki niso uporabniki.

(2) Plačilna institucija za vsakega uporabnika vodi ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij.

(3) Plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, najpozneje naslednji delovni dan po prejemu prenese na poseben račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji ali pri banki s sedežem v drugi državi članici.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek lahko plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, naloži tudi v:

1. dolžniške vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija ali druga država članica, Evropska centralna banka, Banka Slovenije ali centralna banka druge države članice, ter

2. dolžniške vrednostne papirje, razen podrejenih vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici.

69. člen

(zavarovalna pogodba ali druga garancija)

(1) Določbe prejšnjega člena se ne uporabljajo, če plačilna institucija zagotovi ustrezno zavarovanje izpolnitve svojih finančnih obveznosti do uporabnikov za primer, če plačilna institucija ne bi bila sposobna izpolniti svojih finančnih obveznosti do uporabnikov.

(2) Zavarovanje se šteje kot ustrezno, če plačilna institucija zavaruje izpolnitev svojih finančnih obveznosti do uporabnikov z zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo, sklenjeno z zavarovalnico ali banko s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici, ki ne sodi v isto skupino kakor plačilna institucija.

(3) Zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo sklene plačilna institucija v korist uporabnikov kot zavarovancev. Zavarovalna pogodba ali garancija mora uporabnikom zagotavljati izplačilo zneska, ki bi moral biti sicer ločen na podlagi prvega odstavka prejšnjega člena.

70. člen

(varstvo denarnih sredstev uporabnikov pri hibridnih plačilnih institucijah)

(1) Kadar hibridna plačilna institucija prejme denarna sredstva uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij kot tudi za namene izvrševanja drugih storitev, ki niso plačilne storitve, hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov v skladu z 68. ali 69. členom tega zakona le za tista denarna sredstva, ki jih je uporabnik namenil za izvrševanje plačilnih transakcij.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka, ko se del denarnih sredstev, ki jih uporabniki namenijo za izvrševanje plačilnih transakcij, spreminja ali ni vnaprej znan, lahko hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov na način iz 68. ali 69. člena tega zakona za del denarnih sredstev uporabnikov, ki naj bi jih uporabniki po oceni hibridne plačilne institucije predvidoma uporabili za opravljanje plačilnih transakcij. Hibridna plačilna institucija določi delež sredstev, ki jih bodo uporabniki predvidoma uporabili za izvrševanje plačilnih transakcij, z uporabo metode za določitev deleža, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev).

(3) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če oceni, da bo delež, določen z uporabo metode, ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene.

(4) Hibridna plačilna institucija zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev priloži dokumentacijo o metodi, ki jo bo uporabljala za določitev deleža, in ki vsebuje obrazložitev ter prikaz časovne vrste preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene. Če hibridna plačilna institucija ob vložitvi zahteve ne razpolaga z ustrezno časovno vrsto preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, lahko v zahtevi predlaga, da se do pridobitve teh podatkov uporabi ocena deleža denarnih sredstev uporabnikov, ki se bodo predvidoma uporabila za izvrševanje plačilnih transakcij. Tak predlog mora biti utemeljen.

(5) Hibridna plačilna institucija poroča Banki Slovenije o izračunu deleža z metodo za določitev deleža denarnih sredstev uporabnikov, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije, ter o preteklih podatkih glede zneska denarnih sredstev, ki so jih uporabniki dejansko namenili za izvršitev plačilnih transakcij, v rokih in na način, določenih v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev.

(6) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če:

1. pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali če delež, določen z uporabo metode, ni več ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, ali

2. plačilna institucija Banki Slovenije ne poroča o dejstvih iz prejšnjega odstavka v roku ali na način, kakor so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za izračun varovanega deleža denarnih sredstev uporabnika.

71. člen

(učinki postopkov izvršbe in postopkov zaradi insolventnosti plačilne institucije)

(1) Če plačilna institucija varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, se denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilnih transakcij, vključno z denarnimi sredstvi, ki jih vodi na posebnem računu iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona, ter naložbami iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, v razmerju do upnikov plačilne institucije štejejo za premoženje njenih uporabnikov. V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo imajo uporabniki izločitveno pravico na teh denarnih sredstvih, v primeru postopka izvršbe ali zavarovanja zoper plačilno institucijo pa so iz izvršbe izvzeta.

(2) V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo, ki varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka postopka ugotovi stanje varovanih sredstev po posameznem uporabniku na dan začetka postopka zaradi insolventnosti in o tem obvesti Banko Slovenije;

2. v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v skladu s pravili postopka zaradi insolventnosti prijavijo svoje izločitvene pravice iz naslova varovanih denarnih sredstev.

(3) V primeru postopka zaradi insolventnosti plačilne institucije, ki varstvo sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 69. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka tega postopka v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v roku, ki velja za prijavo izločitvenih pravic po prejšnjem odstavku, prijavijo svoje terjatve iz naslova denarnih sredstev, ki so jih plačilni instituciji izročili za izvršitev plačilnih transakcij;

2. v imenu in za račun uporabnikov, ki so prijavili svoje terjatve v skladu s prvo točko tega odstavka, uveljavlja zahtevke iz naslova zavarovalne pogodbe ali druge primerljive garancije, razen če posamezni uporabnik te zahtevke uveljavlja sam.

(4) Kadar hibridna plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov le za del njihovih denarnih sredstev, se za namene tega člena šteje, da je posamezni uporabnik od skupnih denarnih sredstev, ki jih je prenesel plačilni instituciji za izvrševanje plačilnih transakcij in druge namene, namenil izvrševanju plačilnih transakcij enak delež denarnih sredstev, kakor ga je opredelila plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena za namene iz prvega odstavka tega člena.

72. člen

(obveščanje in poročanje)

Plačilna institucija Banko Slovenije predhodno obvesti o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev uporabnikov in predloži ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

2.9 Poslovne knjige in letno poročilo

73. člen

(poslovne knjige in letno poročilo)

(1) Za poslovne knjige in letna poročila plačilnih institucij ter za revidiranje letnih poročil plačilnih institucij se uporabljajo splošna pravila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, in v zakonu, ki ureja revidiranje ter Uredbi (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L št. 243, z dne 11. 9. 2002, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo (ES) št. 297/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 o spremembah Uredbe (ES) št. 1606/2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov, glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L št. 97 z dne 9. 4. 2008, str. 62), če v tem in 74. členu tega zakona ni drugače določeno.

(2) Plačilna institucija Banki Slovenije najpozneje v dveh mesecih po koncu poslovnega leta predloži nerevidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto. Hibridna plačilna institucija v tem roku Banki Slovenije predloži tudi ločene računovodske informacije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(3) Če je plačilna institucija zavezana k revidiranju, Banki Slovenije v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne kasneje kakor v šestih mesecih po koncu poslovnega leta, predloži:

1. letno poročilo in

2. revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila z vsebino, kakor je določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vključno z mnenjem revizorja o ločenih računovodskih informacijah iz bilance stanja, in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

74. člen

(obveznosti revizijske družbe do Banke Slovenije)

(1) Revizijska družba, ki opravlja revizijski pregled letnega poročila plačilne institucije, Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem dejstvu ali okoliščini, ki jo je ugotovila pri revizijskem pregledu in ki lahko pomeni enega od teh položajev:

1. pomembno kršitev predpisov, ki urejajo opravljanje plačilnih storitev,

2. lahko vpliva na nemoteno poslovanje plačilne institucije ali

3. lahko privede do revizorjevega mnenja s pridržkom, odklonilnega mnenja ali zavrnitve izdelave mnenja.

(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za dejstva ali okoliščine v zvezi z družbo, ki je v razmerju tesne povezanosti s plačilno institucijo na podlagi obvladovanja.

(3) Revizijska družba Banki Slovenije na njeno zahtevo pošlje tudi druge podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo v skladu s tem zakonom.

(4) Posredovanje podatkov Banki Slovenije po prvem do tretjem odstavku tega člena nima značilnosti kršitve revizorjeve obveznosti varovanja zaupnih podatkov po zakonu, ki ureja revidiranje, ali na podlagi pogodbe.

3. POSEBNA PRAVILA ZA PLAČILNE INSTITUCIJE Z OPUSTITVIJO IN PONUDNIKE, KI OPRAVLJAJO SAMO STORITEV ZAGOTAVLJANJA INFORMACIJ O RAČUNIH

75. člen

(plačilne institucije z opustitvijo)

(1) Plačilna institucija z opustitvijo je pravna ali fizična oseba, ki opravlja storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona na podlagi dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo.

(2) Določbe 2. poglavja tega zakona o zahtevah za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se uporabljajo tudi za plačilne institucije z opustitvijo, razen če je Banka Slovenije plačilni instituciji z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona dovolila opustitev izpolnjevanja posameznih zahtev ali če ta zakon izrecno določa, da se za plačilne institucije z opustitvijo posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

76. člen

(dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil plačilni instituciji z opustitvijo)

(1) Pravna ali fizična oseba lahko opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona kot plačilna institucija z opustitvijo, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo tako, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede statusnega ustroja plačilnih institucij, sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol plačilne institucije, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati plačilne institucije.

(2) Pravna ali fizična oseba lahko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. ima sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

2. bo plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravljala kot dodatno dejavnost in bodo dostopne le tistim uporabnikom, ki bodo hkrati uporabljali druge storitve tega ponudnika, ki niso plačilne storitve,

3. povprečni mesečni znesek vseh plačilnih transakcij, ki jih namerava opraviti plačilna institucija z opustitvijo, vključno s transakcijami, opravljenimi prek njenih zastopnikov, v posameznem letu ne presega 100.000 eurov in

4. člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izvrševanja denarnih nakazil, izpolnjujejo pogoje, ki jih za člane poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, določa ta zakon.

(3) Vložnik v zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo navede, za katere posamezne zahteve v zvezi s statusnim ustrojem plačilnih institucij, sistemom upravljanja in sistemom notranjih kontrol plačilne institucije zahteva opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, navede razloge za te opustitve ali uporabo v omejenem obsegu in predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka.

(4) Banka Slovenije izda dovoljenje za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če:

1. vložnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena,

2. niso podani razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 37. člena tega zakona, razen tistih zahtev, za katere je vložnik v skladu s prejšnjim odstavkom zahteval opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, in

3. če oceni, da zaradi opustitve posameznih zahtev ali njihove uporabe v omejenem obsegu pri opravljanju storitev izvrševanja denarnih nakazil ne nastanejo posebna tveganja za uporabnike ali je morebitno tveganje za uporabnike sprejemljivo zaradi večjih koristi za uporabnike.

(5) V odločbi o izdaji dovoljenja plačilni instituciji z opustitvijo Banka Slovenije navede, katere zahteve se ne uporabljajo za plačilno institucijo z opustitvijo ali se uporabljajo v omejenem obsegu.

(6) Plačilna institucija z opustitvijo nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena.

(7) Za dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil plačilni instituciji z opustitvijo se ob upoštevanju določil iz drugega do šestega odstavka tega člena smiselno uporabljajo 35. do 37., 39., 40. in 41. člen tega zakona.

77. člen

(opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil z opustitvijo)

(1) Plačilna institucija z opustitvijo lahko plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravlja na območju:

1. Republike Slovenije, vključno z zastopniki in podružnicami v Republiki Sloveniji, in

2. tretje države.

(2) Plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica ali zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

78. člen

(ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih)

(1) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je pravna ali fizična oseba, ki opravlja le plačilne storitve zagotavljanja informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka

5. člena tega zakona, in je izvzeta iz uporabe postopka in izpolnjevanja pogojev iz 2. poglavja tega zakona, z izjemo 1. do 3., 6. do 9., 11., 12. in 16. točke prvega odstavka

35. člena, določb 47. do 52. člena tega zakona ter tretjega odstavka tega člena.

(2) Subjekt, ki vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih, zahtevi priloži tudi potrdilo o sklenjenem zavarovanju poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje svoje odgovornosti do ponudnikov plačilnih storitev, ki vodijo račune, ali uporabnikov plačilnih storitev zaradi neodobrenega ali goljufivega dostopa do informacij o plačilnih računih ali prevare pri dostopu do informacij o plačilnih računih oziroma neodobrene ali goljufive uporabe teh informacij ali prevare pri uporabi teh informacij.

(3) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih se šteje za plačilno institucijo in se, če ni s tem zakonom določeno drugače, zanj smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na plačilne institucije, razen določbe 5. poglavja, z izjemo 89., 90., kjer je ustrezno, 103., 119., 132. člena in 151. do 153. člena ter 3. in 4. točke prvega odstavka 257. člena tega zakona.

(4) Ko subjekt, ki namerava opravljati samo storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, Banki Slovenije predloži zahtevo za vpis v register plačilnih institucij in dokumentacijo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, ga Banka Slovenije vpiše v register.

4. REGISTER PLAČILNIH INSTITUCIJ

79. člen

(register plačilnih institucij)

(1) Register plačilnih institucij je centralizirana baza podatkov o plačilnih institucijah in plačilnih institucijah z opustitvijo, o njihovih zastopnikih v Republiki Sloveniji in državah gostiteljicah ter o njihovih podružnicah v državah gostiteljicah in tretjih državah. Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(2) V register plačilnih institucij se za vsako posamezno plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo vpisujejo naslednji podatki:

1. firma in sedež plačilne institucije, ali plačilne institucije z opustitvijo,

2. plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, ali navedba, da lahko plačilna institucija z opustitvijo opravlja izključno storitve izvrševanja denarnih nakazil,

3. o podružnici v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi:

- firma in sedež prve podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,

- plačilne storitve, ki jih opravlja prek vseh podružnic v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi,

4. o vsakem posameznem zastopniku v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici:

- firma in sedež ali ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,

- plačilne storitve, ki jih opravlja prek zastopnika.

(3) Vsi vpisi, povezani s plačilnimi institucijami z opustitvijo in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, se v register plačilnih institucij vpisujejo ločeno, z izrecno navedbo, da gre za plačilne institucije z opustitvijo oziroma ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih.

(4) Register plačilnih institucij vodi Banka Slovenije in zagotavlja njegovo redno posodabljanje. Register plačilnih institucij je javen in brezplačno dostopen na spletni strani Banke Slovenije.

80. člen

(vpis plačilne institucije v register plačilnih institucij)

Banka Slovenije vpiše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo v register plačilnih institucij ob izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo.

81. člen

(odločanje o vpisu podružnice v register plačilnih institucij)

(1) Obvestilo plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, se

šteje kot zahteva za vpis podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi v register plačilnih institucij.

(2) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1. podatki iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,

2. osebe, ki so del poslovodstva podružnice, ali osebe, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz

32. člena tega zakona, ali

3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek podružnice za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(3) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe podružnice neugodna.

(4) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v tretji državi v register plačilnih institucij tudi, če je ob upoštevanju predpisov tretje države oziroma prakse tretje države pri uporabi in izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano oziroma bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

82. člen

(odločanje o vpisu zastopnika v register plačilnih institucij)

(1) Obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij.

(2) Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v Republiki Sloveniji v register plačilnih institucij, Banka Slovenije v dveh mesecih po prejemu informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona plačilni instituciji sporoči, ali je bil zastopnik vpisan v register. Če Banka Slovenije dvomi v pravilnost predloženih informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, pred vpisom zastopnika v register sprejme dodatne ukrepe, s katerimi te informacije preveri. O morebitni zavrnitvi vpisa Banka Slovenije plačilno institucijo nemudoma obvesti. Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v državi gostiteljici, se uporabi postopek iz 48. člena tega zakona.

(3) Banka Slovenije zavrne vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1. podatki po drugem odstavku 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,

2. osebe, ki so članice poslovodstva zastopnika, ali osebe, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz

32. člena tega zakona, ali

3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek zastopnika za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(4) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis zastopnika v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe zastopnika neugodna.

83. člen (izbris iz registra)

(1) Banka Slovenije izbriše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo, vključno z njenimi podružnicami in zastopniki, ki se vpisujejo v register plačilnih institucij v skladu z 79. členom tega zakona, iz registra plačilnih institucij, če:

1. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti prenehalo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo na podlagi 42. člena tega zakona, z dnem izdaje ugotovitvene odločbe po šestem odstavku 42. člena tega zakona, ali

2. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti odvzeto dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu z 258. členom tega zakona, z dnem izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja.

(2) Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posamezne podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi, z dnem prejema tega obvestila, ali

2. ugotovi, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(3) Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(4) Banka Slovenije izbriše podružnico v posamezni tretji državi iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(5) Banka Slovenije izbriše posameznega zastopnika plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali posamezni državi gostiteljici, z dnem prejema tega obvestila, ali

2. ugotovi, da so v zvezi z zastopnikom podane okoliščine iz tretjega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

(6) Banka Slovenije izbriše zastopnika plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

84. člen

(posredovanje informacij Evropskemu bančnemu organu)

Banka Slovenije za vpis informacij v register Evropskega bančnega organa tega nemudoma uradno obvesti o informacijah iz 79. do 83. člena tega zakona, ki jih vnese v register iz 79. člena tega zakona, v jeziku, ki se običajno uporablja na področju financ. Banka Slovenije je odgovorna za pravilnost navedenih informacij in njihovo redno posodabljanje.

5. OPRAVLJANJE PLAČILNIH STORITEV

5.1 Splošne določbe

85. člen

(področje urejanja)

(1) To poglavje ureja:

1. obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,

2. pogodbe o opravljanju plačilnih storitev ter pravila glede sprememb in prenehanja pogodb in

3. pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij.

(2) To poglavje se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v eurih ali drugi valuti države članice.

(3) To poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena tega zakona, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, tretji do peti odstavek 125. člena, 127. in 128. člen, prvi odstavek 129. člena in 131. člen tega zakona, se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije v valuti, ki ni valuta države članice.

(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se to poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena, 7. točke šestega odstavka 90. člena, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, drugega do petega odstavka 125. člena, tretjega odstavka 126. člena, prvega in drugega odstavka 127. člena, prvega od petega odstavka 140. člena, drugega odstavka 145. člena, prvega odstavka 146. člena in tretjega, četrtega in petega odstavka 150. člena tega zakona, uporablja za plačilne transakcije v vseh valutah, kadar se najmanj eden od ponudnikov plačilnih storitev nahaja v Republiki Sloveniji, drugi ponudnik plačilnih storitev oziroma drugi ponudniki plačilnih storitev pa se nahajajo zunaj EU, in sicer v zvezi s tistimi deli plačilne transakcije, ki se izvršijo v EU.

(5) S pogodbo o plačilnih storitvah ni mogoče izključiti ali omejiti uporabe določb tega poglavja, razen če zakon izrecno določa, da je odstopanje od posameznih določb dopustno na podlagi dogovora strank. Ponudniki plačilnih storitev lahko uporabnikom zagotovijo plačilne storitve pod pogoji, ki so za uporabnike ugodnejši kakor pogoji, določeni v tem poglavju.

(6) Kadar uporabnik ni potrošnik, se lahko s pogodbo o plačilnih storitvah izključi ali omeji uporaba določb iz podpoglavja 5.2 tega zakona, razen določb oddelka 5.2.5 tega zakona.

86. člen

(nadomestila v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti)

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku ne sme zaračunati nadomestil za zagotavljanje informacij, ki jih mora zagotoviti uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona, ali za izpolnjevanje svojih obveznosti do uporabnika iz podpoglavja 5.3 tega zakona, razen če zakon izrecno določa drugače.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita o zaračunavanju nadomestil za zagotavljanje informacij, če uporabnik izrecno zahteva dodatno ali pogostejše

zagotavljanje informacij, kot je predvideno v podpoglavju 5.2 tega zakona, ali zagotavljanje informacij s komunikacijskimi sredstvi, ki niso dogovorjena v okvirni pogodbi.

(3) Nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev zaradi izpolnjevanja njegovih obveznosti.

(4) Določbe tega člena ne posegajo v pravico ponudnika plačilnih storitev, da uporabnikom zaračunava opravljanje plačilnih storitev.

(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, dogovorita, da se uporabniku zaračunavajo tudi posebna nadomestila za zagotavljanje informacij na podlagi podpoglavja 5.2 tega zakona in za izpolnjevanje obveznosti ponudnika plačilnih storitev na podlagi podpoglavja 5.3 tega zakona.

5.2 Pogodba o plačilnih storitvah

5.2.1 Splošne določbe

87. člen (splošne določbe)

(1) Pogodba o plačilnih storitvah se lahko sklene kot okvirna pogodba ali kot pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije.

(2) Z okvirno pogodbo se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvrševanju posameznih ali več zaporednihplačilnih transakcij v prihodnosti. Okvirna pogodba lahko vključuje tudi dogovor o izdaji elektronskega denarja, če je ponudnik plačilnih storitev oseba iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ali dogovor o odprtju plačilnega računa, če se plačilne storitve opravljajo prek plačilnega računa.

(3) S pogodbo o izvršitvi enkratne plačilne transakcije se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvršitvi posamezne plačilne transakcije, ki ni zajeta v okvirni pogodbi.

(4) Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

(5) Kadar pogodba o opravljanju plačilnih storitev vključuje tudi dogovor o odobritvi posojila potrošniku, se glede pogojev odobritve posojila potrošniku uporablja zakon, ki ureja potrošniške kredite, razen če ta zakon določa posebne pogoje glede odobritve posojil potrošnikom v zvezi s plačilnimi storitvami.

88. člen (zagotavljanje informacij)

(1) Kadar ta zakon določa obveznost ponudnika plačilnih storitev, da uporabniku posreduje določene informacije, ponudnik plačilnih storitev te informacije zagotovi brez izrecne zahteve uporabnika na način, ki ne zahteva posebnih aktivnosti na strani uporabnika, da te informacije pridobi in se z njimi seznani.

(2) Kadar ta zakon izrecno določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku zahtevane informacije tako, da informacije na dogovorjeni način da na voljo uporabniku, lahko ponudnik plačilnih storitev informacije uporabniku zagotovi na način, da uporabnik z določenim dogovorjenim ravnanjem pridobi informacije, da se z njimi seznani.

89. člen (breme dokazovanja)

Ponudnik plačilnih storitev mora v primeru spora dokazati, da je izpolnil zahteve glede zagotavljanja informacij uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona.

5.2.2 Okvirna pogodba

90. člen

(splošne informacije o pogojih okvirne pogodbe)

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe posreduje naslednje informacije:

1. o ponudniku plačilnih storitev,

2. o pogojih za uporabo plačilne storitve,

3. o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih,

4. o načinu in sredstvih komunikacije,

5. o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij,

6. o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe in

7. o reševanju sporov.

(2) Informacije o ponudniku plačilnih storitev vključujejo naslednje podatke:

1. naziv in sedež ponudnika plačilnih storitev, naziv in sedež morebitnega zastopnika ali podružnice v Republiki Sloveniji ter druge naslove, kjer je ponudnik plačilnih storitev dosegljiv uporabnikom, vključno z elektronskim naslovom;

2. o organih, ki so pristojni za nadzor nad ponudnikom plačilnih storitev, njegovo podružnico ali zastopnikom v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev v Republiki Sloveniji;

3. navedbo registra plačilnih institucij ali drugega podobnega javnega registra, ki vsebuje podatke o dovoljenjih za opravljanje plačilnih storitev, in registracijsko številko ali enakovredno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev v tem registru.

(3) Informacije o pogojih za uporabo plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1. glavnih značilnostih plačilne storitve;

2. enolični identifikacijski oznaki ali drugih podatkih, ki jih mora navesti uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;

3. obliki in postopku za dajanje soglasja za odreditev plačilnega naloga ali izvršitev plačilne transakcije in preklic takega soglasja v skladu s 116., 122. in 123. členom tega zakona;

4. času, ko se šteje, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v smislu 120. člena tega zakona in morebitno časovno omejitev za prejem nalogov v posameznem delovnem dnevu, ko se prejeti nalogi štejejo za prejete naslednji delovni dan v skladu s četrtim odstavkom 120. člena tega zakona;

5. najdaljšem roku izvršitve plačilne transakcije;

6. možnosti omejitve porabe za uporabo plačilnega instrumenta, če obstaja možnost dogovora za omejitev porabe v skladu s 134. členom tega zakona;

7. pravice uporabnika plačilne storitve na podlagi 8. člena Uredbe 2015/751/EU v primeru kartičnih plačilnih instrumentov s souporabo blagovne znamke.

(4) Informacije o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih vključujejo podatke o:

1. vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku, vključno z nadomestili, povezanimi z načinom in pogostostjo posredovanja ali dajanja informacij iz tega zakona na voljo, ter razčlenitev postavk, če uporabniku zaračuna skupno nadomestilo;

2. obrestnih merah in menjalnih tečajih, kadar je ustrezno, ki se bodo uporabili, ali v primeru uporabe referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja tudi metodo za izračun dejanskih obresti ter ustrezen datum in indeks ali osnovo za ugotavljanje takšne obrestne mere ali menjalnega tečaja;

3. možnosti, da se sprememba obrestne mere ali menjalnega tečaja, ki temelji na spremembi referenčne obrestne mere ali menjalnega tečaja, uporabi takoj in brez predhodnega obveščanja, ter način obveščanja uporabnika o teh spremembah v skladu s 97. členom tega zakona.

(5) Informacije o načinu in sredstvih komunikacije med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1. komunikacijskih sredstvih, vključno s tehničnimi zahtevami glede opreme in programska oprema uporabnika, ki se bo uporabljala za izmenjavo informacij v skladu s tem zakonom;

2. načinu in pogostosti posredovanja in dajanja na voljo informacij, ki se posredujejo ali dajejo na voljo uporabnikom v skladu s tem zakonom;

3. jeziku, v katerem bo sklenjena okvirna pogodba in v katerem bo potekala komunikacija v času trajanja pogodbenega razmerja;

4. pravici uporabnika, da kadarkoli zahteva izvod okvirne pogodbe ter informacije in pogoje iz tega člena v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov v skladu z

92. členom tega zakona.

(6) Informacije o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij vključujejo podatke o:

1. ukrepih, ki jih zagotovi uporabnik za zaščito plačilnega instrumenta, in način obveščanja o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta v skladu s 132. členom tega zakona;

2. varnem postopku, ki ga bo ponudnik plačilnih storitev uporabljal za obveščanje uporabnika plačilnih storitev v primeru domnevnih ali dejanskih prevar in goljufij ali varnostnih groženj;

3. pogojih, pod katerimi lahko ponudnik plačilnih storitev enostransko blokira uporabo plačilnega instrumenta v skladu s 134. členom tega zakona;

4. odgovornosti plačnika za neodobreno transakcijo v skladu s 137. členom tega zakona, vključno z informacijami o znesku izgube, ki jo krije plačnik v skladu s prvim odstavkom

137. člena tega zakona;

5. načinu in rokih, v katerih uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o vseh neodobrenih in nepravilno odrejenih ali izvršenih plačilnih transakcijah v skladu s 149. členom tega zakona;

6. odgovornosti ponudnika plačilnih storitev za odreditev plačilnih transakcij in neodobreno, neizvršeno, nepravilno ali pozno izvršeno plačilno transakcijo v skladu s 136. do

144. Členom tega zakona;

7. pogojih za uveljavljanje povračila zneskov v skladu s 150. členom tega zakona.

(7) Informacije o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe vključujejo podatke o:

1. pogodbeno predvideni možnosti, da se bo štelo, da je uporabnik sprejel spremembe pogojev v skladu z drugim odstavkom 96. člena tega zakona, če do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema, vključno z obvestilom o pravici uporabnika, da odpove okvirno pogodbo v skladu tretjim odstavkom 96. člena tega zakona, če je ponudnika plačilnih storitev

obvestil o zavrnitvi predlaganih sprememb do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti;

2. trajanju okvirne pogodbe;

3. pogojih za odpoved okvirne pogodbe s strani uporabnika ali ponudnika plačilnih storitev v skladu z 98. in 99. členom tega zakona.

(8) Informacije o postopkih zaradi kršitev tega zakona in o postopkih izvensodnega reševanja sporov vključujejo podatke o:

1. pravu, ki se uporablja za okvirno pogodbo, in o pristojnem sodišču;

2. postopkih zaradi prekrškov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev po tem zakonu in o organu, ki je pristojen za vodenje teh postopkov;

3. postopku reševanja sporov pri ponudniku plačilnih storitev, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, v skladu z 285. členom tega zakona;

4. postopku izvensodnega reševanja sporov, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, in o telesu, pristojnem za reševanje teh sporov v skladu z 286. členom tega zakona.

91. člen

(način posredovanja splošnih informacij)

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tako, da ima uporabnik dovolj časa, da se pred sklenitvijo okvirne pogodbe seznani s pogoji glede opravljanja plačilne storitve.

(2) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena na lahko razumljiv način, v jasni in razumljivi obliki ter v slovenskem jeziku ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki.

(3) Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tudi tako, da uporabniku posreduje predlog okvirne pogodbe oziroma splošnih pogojev, kot sestavni del okvirne pogodbe, in ki vsebuje informacije in pogoje iz prejšnjega člena. Predlog okvirne pogodbe mora biti posredovan v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(4) Če je bila okvirna pogodba na zahtevo uporabnika sklenjena z uporabo sredstev za sporazumevanje na daljavo, ki ponudniku plačilnih storitev ne omogočajo posredovanja splošnih informacij iz prejšnjega člena v skladu z določbami prvega do tretjega odstavka tega člena, ponudnik plačilnih storitev te informacije posreduje uporabniku takoj po sklenitvi okvirne pogodbe.

92. člen

(dostop do splošnih informacij in informacij o pogojih okvirne pogodbe)

Uporabnik lahko kadar koli v času trajanja okvirne pogodbe zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev posreduje na papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov splošne informacije iz 90. člena tega zakona in določila okvirne pogodbe.

93. člen

(predhodne informacije za plačnika o posamezni plačilni transakciji)

Plačnikov ponudnik plačilnih storitev pred izvršitvijo posamezne plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik na podlagi okvirne pogodbe, plačniku na njegovo zahtevo posreduje jasne informacije o najdaljšem roku izvršitve te plačilne transakcije in nadomestilih, ki jih bo zaračunal plačniku, vključno z razčlenitvijo postavk, če bo plačniku zaračunal skupno nadomestilo.

94. člen

(naknadne informacije za plačnika o posamezni plačilni transakciji)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo, nemudoma po obremenitvi plačnikovega plačilnega računa ali če plačnik ne uporablja plačilnega računa po prejemu plačilnega naloga, plačniku posreduje naslednje informacije:

1. podatke, ki plačniku omogočajo identifikacijo posamezne plačilne transakcije, vključno z informacijami o prejemniku plačila, če je to potrebno,

2. znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se je obremenil plačnikov plačilni račun, ali v valuti, ki jo je navedel plačnik v plačilnem nalogu, če je bila plačilna transakcija izvršena brez uporabe plačilnega računa,

3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih je zaračunal plačniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če je plačniku zaračunal skupno nadomestilo,

4. znesek morebitnih obresti, ki jih plača plačnik,

5. morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, in znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute in

6. datum valute obremenitve plačilnega računa ali datum prejema plačilnega naloga.

(2) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev plačniku posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba določa, da lahko plačnik zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, brezplačno in na način, dogovorjen v pogodbi, ki plačniku omogoča, da te informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3) Xxxxxxx, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

95. člen

(naknadne informacije za prejemnika plačila po izvršitvi posamezne plačilne transakcije)

(1) Xxxxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo za prejemnika plačila, nemudoma po izvršitvi plačilne transakcije prejemniku posreduje naslednje informacije:

1. podatke, ki prejemniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije, in plačnika, ter druge informacije, ki so posredovane skupaj s plačilno transakcijo,

2. znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri je odobren prejemnikov plačilni račun,

3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zaračuna prejemniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če prejemniku plačila zaračunava skupno nadomestilo,

4. znesek morebitnih obresti, ki jih plača prejemnik plačila,

5. morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute, in

6. datum valute odobritve denarnih sredstev na plačilnem računu prejemnika plačila.

(2) Xxxxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje ali da na voljo prejemniku plačila v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, na način, ki prejemniku plačila omogoča, da informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3) Prejemnik plačila, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

96. člen

(spremembe pogojev okvirne pogodbe na predlog ponudnika plačilnih storitev)

(1) Ponudnik plačilnih storitev lahko predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da posreduje uporabniku predlog sprememb najmanj dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. Uporabnik plačilne storitve lahko sprejme ali zavrne spremembe do datuma njihovega predlaganega začetka veljavnosti.

(2) Če je tako dogovorjeno v okvirni pogodbi, lahko ponudnik plačilnih storitev predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da uporabnika obvesti, da se bo štelo, da uporabnik sprejema predlog spremembe pogojev okvirne pogodbe, če do dneva pred predlaganim datumom za začetek njihove uporabe ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da predloga ne sprejema. Sprememba pogojev okvirne pogodbe v tem primeru začne veljati z dnem, ki je predlagan za začetek uporabe spremenjenih pogojev, razen če uporabnik izrecno soglaša, da sprememba začne veljati takoj.

(3) Ponudnik plačilnih storitev uporabnika hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka obvesti, da ima uporabnik plačilnih storitev v primeru, če zavrne predlagane spremembe, pravico, da z učinkom kadar koli do datuma, ko bi se začela sprememba uporabljati, brez plačila nadomestil odpove okvirno pogodbo.

(4) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje predlog sprememb pogojev okvirne pogodbe iz prvega odstavka tega člena na način, kakor je določen v drugem odstavku 91. člena tega zakona.

97. člen

(spremembe obrestne mere ali menjalnega tečaja)

(1) Okvirna pogodba lahko določa, da spremembe obrestne mere in menjalnega tečaja, ki temeljijo na spremembi dogovorjene referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja, začnejo veljati takoj in brez predhodnega obvestila uporabniku.

(2) Ponudnik plačilnih storitev obvesti uporabnika o spremembi obrestne mere iz prejšnjega odstavka ob prvi priložnosti na način, kakor je opredeljen v drugem odstavku 91. člena tega zakona, razen če okvirna pogodba določa pogostost ali način obveščanja uporabnika o spremembi obrestne mere.

(3) Če se obrestna mera ali menjalni tečaj iz prvega odstavka tega člena spremeni v korist uporabnika, ponudniku o spremembi ni treba obvestiti uporabnika.

(4) Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da se spremembe obrestnih mer in menjalnih tečajev, ki se uporabljajo za plačilne transakcije, izvedejo in izračunavajo po nevtralni poti na način, ki ne ustvarja razlik med uporabniki plačilnih storitev.

98. člen

(uporabnikova odpoved okvirne pogodbe)

(1) Uporabnik lahko kadarkoli odpove okvirno pogodbo s takojšnjim učinkom, razen če je v okvirni pogodbi določen odpovedni rok za odstop uporabnika od pogodbe, ki pa ne sme biti daljši od enega meseca. Določbe okvirne pogodbe, ki bi v nasprotju s tem zakonom omejevale pravico uporabnika, da odpove okvirno pogodbo, so nične.

(2) Če uporabnik odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3) Nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabniku zaradi uporabnikove odpovedi okvirne pogodbe, so primerna in sorazmerna z dejanskimi stroški, ki ponudniku plačilnih storitev nastanejo zaradi odpovedi. Ponudnik plačilnih storitev ne sme zaračunati uporabniku posebnih nadomestil zaradi odpovedi pogodbe, če uporabnik odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za določen čas v trajanju več kakor šest mesecev ali za nedoločen čas, po izteku šestih mesecev od sklenitve pogodbe.

(4) Določbe tega člena ne posegajo v pravice uporabnika do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

99. člen

(odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev)

(1) Ponudnik plačilnih storitev lahko odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas, z odpovednim rokom najmanj dva meseca, okvirna pogodba pa lahko določi daljši odpovedni rok in dodatne pogoje za odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev. Obvestilo o odpovedi okvirne pogodbe ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku na način, opredeljen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(2) Če ponudnik plačilnih storitev odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3) Določbe tega člena ne posegajo v pravice ponudnika plačilnih storitev do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

100. člen

(drugi načini prenehanja okvirne pogodbe)

(1) Okvirna pogodba je izpodbojna, če določa pogoje glede dejstev iz 90. člena tega zakona, ki jih ponudnik plačilnih storitev ni posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona. Okvirna pogodba je izpodbojna tudi, če določa pogoje glede dejstev iz 90.

člena tega zakona, ki so bistveno drugačni od pogojev, ki jih je ponudnik plačilnih storitev posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona.

(2) Za izpodbijanje okvirne pogodbe zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja, glede izpodbijanja pogodb.

(3) Ta zakon ne posega v pravice strank, da uveljavljajo razveljavitev pogodbe na podlagi drugih predpisov.

101. člen

(splošne informacije v zvezi z okvirno pogodbo o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti)

(1) Ne glede na 90. člen tega zakona ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti zagotovi le informacije o glavnih značilnostih plačilne storitve, in sicer:

1. možnih načinih uporabe plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti,

2. odgovornosti ponudnika plačilnih storitev in uporabnika v primeru izvršitve neodobrene plačilne transakcije in neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije,

3. nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku,

4. drugih bistvenih okoliščinah, kadar te informacije uporabnik potrebuje za odločitev o sklenitvi pogodbe glede plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti, in

5. tem, kje so uporabniku na voljo druge splošne informacije iz 90. člena tega zakona.

(2) Ne glede na 96. in 97. člen tega zakona lahko okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti določa, da ponudniku plačilnih storitev ni treba predlagati sprememb okvirne pogodbe na način, kakor je določen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.

102. člen

(informacije o posamezni plačilni transakciji v zvezi s plačilnimi instrumenti za plačila majhnih vrednosti)

(1) Okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev po izvršitvi posamezne plačilne transakcije uporabniku posreduje ali da na voljo informacije o posamezni plačilni transakciji, in sicer le podatke:

1. ki uporabniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije,

2. znesek posamezne plačilne transakcije, ali kadar se več plačilnih transakcij iste vrste izvrši istemu prejemniku, le skupni znesek vseh plačilnih transakcij, izvršenih istemu prejemniku, in

3. vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna za posamezne plačilne transakcije, ali kadar se več plačilnih transakcij iste vrste izvrši istemu prejemniku, le skupni znesek nadomestil, ki se zaračunajo za vse plačilne transakcije, izvršene istemu prejemniku.

(2) Okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti lahko določa, da ponudniku plačilnih storitev ni treba obveščati uporabnika o posameznih plačilnih transakcijah, če se plačilni instrument za plačila majhnih vrednosti uporablja anonimno ali če ponudnik plačilnih storitev tehnično ne more zagotoviti informacij o posameznih plačilnih transakcijah. Ponudnik plačilnih storitev plačniku v tem primeru omogoči, da preveri znesek denarnih sredstev, ki so shranjena na plačilnem instrumentu.

5.2.3 Pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije

103. člen

(splošne informacije)

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o izvršitvi enkratne plačilne transakcije da na voljo naslednje informacije v zvezi s svojimi storitvami:

1. katero vrsto enolične identifikacijske oznake ali druge podatke navede uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;

2. najdaljši rok izvršitve plačilne transakcije;

3. vsa nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabnikom, vključno z razčlenitvijo postavk, če uporabniku zaračunava skupno nadomestilo;

4. morebitni menjalni tečaj ali referenčni menjalni tečaj, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za plačilno transakcijo.

(2) Poleg tega ponudnik plačilnih storitev odreditve plačil plačniku pred odreditvijo da na voljo naslednje jasne in izčrpne informacije:

1. naziv in sedež ponudnika plačilnih storitev, naziv in sedež morebitnega zastopnika ali podružnice v Republiki Sloveniji ter druge kontaktne podatke, vključno z elektronskim naslovom, za komunikacijo s ponudnikom plačilnih storitev;

2. kontaktne informacije o pristojnem organu.

(3) Ponudnik plačilnih storitev da uporabniku informacije iz prvega odstavka tega člena na voljo na enostaven način tako, da ima uporabnik dovolj časa, da se seznani s pogoji glede izvršitve plačilne transakcije, preden je kakor koli zavezan s pogodbo o plačilni storitvi. Ponudnik plačilnih storitev lahko da uporabniku na voljo informacije iz prvega odstavka tega člena tudi s predložitvijo predloga pogodbe o izvršitvi enkratne plačilne transakcije ali predloga plačilnega naloga, ki vsebuje zahtevane informacije.

(4) Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da so informacije iz prvega odstavka tega člena podane na lahko razumljiv način, v jasni in razumljivi obliki v slovenskem ali drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. Na zahtevo uporabnika ponudnik plačilnih storitev informacije iz prvega odstavka tega člena uporabniku posreduje v pisni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(5) Če je bila pogodba o enkratni plačilni transakciji na zahtevo uporabnika sklenjena z uporabo sredstev za sporazumevanje na daljavo, ki ponudniku plačilnih storitev ne omogočajo, da bi ravnal v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, ponudnik plačilnih storitev informacije iz prvega odstavka tega člena posreduje ali da na voljo uporabniku takoj po izvršitvi plačilne transakcije.

(6) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku na lahko dostopen način posreduje ali da na voljo tudi druge informacije iz 90. člena tega zakona, ki so pomembne za izvrševanje enkratne plačilne transakcije.

104. člen

(informacije za plačnika in prejemnika plačil po odreditvi plačilnega naloga)

Kadar plačilni nalog odredi ponudnik storitev odreditve plačil, ta takoj po odreditvi plačniku in, kadar je to ustrezno, prejemniku plačila poleg informacij in pogojev, določenih v

103. členu tega zakona, posreduje ali da na voljo naslednje informacije:

1. potrdilo o uspešni odreditvi plačilnega naloga pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika;

2. podatke, ki plačniku in prejemniku plačila omogočajo identifikacijo posamezne plačilne transakcije in prejemniku plačila po potrebi identifikacijo plačnika, ter vse informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

3. znesek plačilne transakcije;

4. znesek morebitnih nadomestil, plačanih ponudniku storitev odreditve plačil za transakcijo, vključno z razčlenitvijo postavk, če ponudnik storitev odreditve plačil zaračunava skupno nadomestilo.

105. člen

(informacije za ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, pri storitvi odreditve plačila)

Kadar plačilni nalog odredi ponudnik storitev odreditve plačil, ta ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, da na voljo podatke, ki omogočajo identifikacijo plačilne transakcije.

106. člen

(informacije za plačnika po prejemu plačilnega naloga)

Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev takoj po prejemu plačilnega naloga plačniku na enak način, kakor je določen v tretjem in četrtem odstavku 103. člena tega zakona, posreduje ali da na voljo informacije v zvezi s ponudnikovimi storitvami, in sicer:

1. podatke, ki plačniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije, in po potrebi tudi informacije v zvezi s prejemnikom plačila;

2. znesek plačilne transakcije v valuti, ki je navedena v plačilnem nalogu;

3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih poravna plačnik, vključno z razčlenitvijo postavk, če je plačniku zaračunal skupno nadomestilo;

4. menjalni tečaj ali sklic na menjalni tečaj, ki ga je ponudnik plačilnih storitev uporabil pri izvršitvi plačilne transakcije, kadar je uporabljeni menjalni tečaj drugačen od tečaja, o katerem je ponudnik plačilnih storitev obvestil uporabnika v skladu s 103. členom tega zakona, ter znesek plačilne transakcije po pretvorbi valute;

5. datum prejema plačilnega naloga.

107. člen

(informacije za prejemnika plačila po izvršitvi plačilne transakcije)

Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev takoj po izvršitvi enkratne plačilne transakcije prejemniku plačila na enak način, kakor je določen v tretjem in četrtem odstavku

103. člena tega zakona, posreduje ali da na voljo informacije v zvezi s ponudnikovimi storitvami, in sicer:

1. podatke, ki prejemniku plačila omogočajo identifikacijo plačilne transakcije in po potrebi tudi plačnika, ter druge informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

2. znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri so sredstva prejemniku plačila na razpolago;

3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih poravna prejemnik plačila, vključno z razčlenitvijo postavk, če je prejemniku zaračunal skupno nadomestilo;

4. morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute;

5. datum valute odobritve prejemnika plačila.

108. člen

(izjeme od obveznosti zagotavljanja informacij)

Kadar uporabnik posreduje ponudniku plačilnih storitev plačilni nalog za enkratno plačilno transakcijo z uporabo plačilnega instrumenta, ki ga je uporabniku izdal drug ponudnik plačilnih storitev na podlagi okvirne pogodbe o izdaji plačilnega instrumenta, ponudniku plačilnih storitev ni treba posredovati ali dati na voljo informacij o enkratni plačilni transakciji, ki so bile ali bodo uporabniku posredovane ali dane na voljo na podlagi okvirne pogodbe o izdaji plačilnega instrumenta z drugim ponudnikom plačilnih storitev.

5.2.4 Zagotavljanje drugih informacij uporabniku

109. člen

(informacije v zvezi s pretvorbo valute)

(1) Če prejemnik plačila ponuja plačniku pretvorbo valute pred odreditvijo plačilne transakcije ali če je pretvorba valute pred odreditvijo plačilne transakcije plačniku ponujena na bankomatu ali na prodajnem mestu, stranka, ki ponuja pretvorbo valute, plačnika seznani z informacijami o menjalnem tečaju, ki se bo uporabil za pretvorbo, in z nadomestili, ki jih bo zaračunala plačniku v zvezi s pretvorbo valute.

(2) Šteje se, da je plačnik soglašal s pretvorbo valute pred odreditvijo plačilne transakcije, če je stranka, ki ponuja pretvorbo valute, plačnika seznanila s pogoji iz prejšnjega odstavka pred odreditvijo plačilne transakcije.

110. člen

(informacije o dodatnih nadomestilih in znižanjih)

(1) Če prejemnik plačila zahteva od plačnika plačilo posebnega nadomestila ali ponuja plačniku znižanje v primeru plačila z uporabo določenega plačilnega instrumenta, plačnika o tem obvesti pred odreditvijo plačilne transakcije.

(2) Če ponudnik plačilnih storitev ali druga stranka, udeležena pri transakciji, zahteva od uporabnika plačilo posebnega nadomestila za uporabo določenega plačilnega instrumenta, uporabnika o tem obvesti pred odreditvijo plačilne transakcije.

(3) Xxxxxxx plača nadomestila iz prvega in drugega odstavka tega člena le, če je bil njihov celotni znesek znan pred odreditvijo plačilne transakcije.

5.2.5 Uporaba drugih predpisov v zvezi z zagotavljanjem informacij

111. člen (uporaba drugih predpisov)

Dodatne zahteve glede zagotavljanja predhodnih informacij v zvezi z opravljanjem storitev, ki izhajajo iz posebnih predpisov, zavezujejo ponudnika plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev le, če ta zakon izrecno tako določa.

112. člen

(predhodne informacije v zvezi s posojili potrošnikom za opravljanje plačilnih transakcij)

Ponudnik plačilnih storitev, ki ponuja potrošnikom posojila za opravljanje plačilnih transakcij, vključno s posojili v obliki prekoračitve na plačilnem računu, potrošniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona zagotovi tudi informacije o pogojih posojilne pogodbe v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite.

113. člen

(predhodne informacije v primeru sklepanja pogodb na daljavo)

Ponudnik plačilnih storitev, ki omogoča potrošnikom sklenitev pogodb o plačilnih storitvah na daljavo v smislu zakona, ki ureja varstvo potrošnikov, pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah na daljavo potrošniku poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona zagotovi tudi informacije, ki jih potrošniku v zvezi s sklepanjem pogodb na daljavo zagotovi na podlagi zakona, ki ureja varstvo potrošnikov.

114. člen

(predhodne informacije zaradi varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami)

Ponudnik plačilnih storitev potrošniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona in, kadar je to ustrezno, 113. člena tega zakona, zagotovi tudi podatke, ki jih mora zagotoviti potrošniku na podlagi zakona, ki ureja varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami.

115. člen

(predhodno obveščanje uporabnikov pri sklepanju pogodb o plačilnih storitvah, ki se opravljajo kot storitve informacijske družbe)

Ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve v obliki storitev informacijske družbe, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu, pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah uporabnikom poleg informacij, ki se zahtevajo na podlagi drugih določb podpoglavja 5.2 tega zakona, zagotovi tudi podatke, ki jih mora ponudnik storitev informacijske družbe zagotoviti uporabnikom pred sklenitvijo pogodbe o storitvah informacijske družbe na podlagi zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu.

5.3 Izvrševanje plačilnih transakcij

5.3.1 Odobritev plačilnih transakcij

116. člen (soglasje)

(1) Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, če je plačnik odobril plačilno transakcijo tako, da je podal soglasje za njeno izvršitev.

(2) Xxxxxxx poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije pred izvršitvijo plačilne transakcije, razen če sta se ponudnik plačilnih storitev in plačnik dogovorila, da lahko plačnik poda soglasje tudi po izvršitvi plačilne transakcije.

(3) Plačnik lahko poda soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki sta dogovorjena med plačnikom in ustreznim ponudnikom plačilnih storitev. Soglasje za izvršitev plačilne transakcije se lahko da tudi prek prejemnika plačila ali ponudnika storitev odreditve plačil.

(4) Če plačnik ne poda soglasja za izvršitev plačilne transakcije v skladu z dogovorom iz tretjega odstavka tega člena, se šteje, da plačilna transakcija ni bila odobrena.

117. člen

(potrditev razpoložljivosti sredstev)

(1) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, na zahtevo ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, nemudoma potrdi, ali je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, potreben za izvršitev kartične plačilne transakcije, pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. plačilni račun plačnika je dostopen prek interneta, ko je vložen zahtevek,

2. plačnik je ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, dal izrecno soglasje, da se odzove na zahtevo določenega ponudnika plačilnih storitev, da potrdi, da je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, ki ustreza določeni kartični plačilni transakciji, in

3. soglasje iz prejšnje točke je bilo dano, preden je vložen prvi zahtevek za potrditev.

(2) Ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, lahko zahteva potrdilo iz prejšnjega odstavka, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. plačnik je ponudniku plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, dal izrecno soglasje, da zahteva potrdilo iz prejšnjega odstavka,

2. plačnik je za zadevni znesek odredil kartično plačilno transakcijo in pri tem uporabil kartični plačilni instrument, ki ga je izdal ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, in

3. pred vsakim zahtevkom za potrditev ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, varno komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun.

(3) V skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, je lahko potrdilo iz prvega odstavka tega člena le v obliki odgovora »da« ali »ne«, in ne v obliki bilance stanja računa. Tega odgovora ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične instrumente, ne sme hraniti ali uporabljati za druge namene kot za namene izvršitve kartične plačilne transakcije.

(4) Xxxxxxxx iz prvega odstavka tega člena ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, ne sme omogočiti, da blokira sredstva na plačilnem računu plačnika.

(5) Xxxxxxx lahko od ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, zahteva, naj mu sporoči istovetnost ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, in njegov odgovor.

(6) Ta člen se ne uporablja za plačilne transakcije, odrejene prek kartičnih plačilnih instrumentov, na katerih je shranjen elektronski denar.

118. člen

(pravila o dostopu do plačilnega računa pri storitvah odreditve plačil)

(1) Xxxxxxx ima pravico, da prek ponudnika storitve odreditve plačil pridobi plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona. Pravica do uporabe storitev ponudnika storitev odreditve plačil se ne uporablja, če plačilni račun ni dostopen prek interneta.

(2) Ko da plačnik izrecno soglasje za izvršitev plačila v skladu s 116. členom tega zakona, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, izvede dejavnosti iz četrtega odstavka tega člena, da zagotovi plačnikovo pravico do uporabe storitve odreditve plačila.

(3) Ponudnik storitev odreditve plačil;

1. nikoli ne zadržuje sredstev plačnika, povezanih z opravljanjem storitev odreditve plačil,

2. zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih varnostnih elementov, in da jih ponudnik storitev odreditve plačil posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov,

3. zagotovi, da se vse druge informacije o uporabniku plačilnih storitev, pridobljene pri opravljanju storitev odreditve plačil, posredujejo le plačniku in le z izrecnim soglasjem uporabnika plačilnih storitev,

4. ob vsaki odreditvi plačila dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter s plačnikom in prejemnikom plačila,

5. ne hrani občutljivih plačilnih podatkov uporabnika plačilnih storitev,

6. od uporabnika plačilnih storitev ne zahteva nobenih drugih podatkov, razen podatkov, ki so potrebni za opravljanje storitve odreditve plačila,

7. podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih in jih ne hrani za druge namene kot za opravljanje storitve odreditve plačila, ki jo plačnik izrecno zahteva, in

8. ne spremeni zneska, prejemnika plačila ali kakršnega koli drugega elementa transakcije.

(4) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun:

1. varno komunicira s ponudniki storitev odreditve plačil v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU,

2. takoj po prejemu plačilnega naloga od ponudnika storitve odreditve plačil slednjemu posreduje ali mu da na voljo vse informacije o odreditvi plačilne transakcije in vse informacije, ki so mu dostopne glede izvršitve plačilne transakcije, in

3. obravnava plačilne naloge, posredovane prek ponudnika storitev odreditve plačil, zlasti z vidika rokov, prednostne obravnave in stroškov teh nalogov, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna zaradi objektivnih razlogov.

(5) Opravljanje storitev odreditve plačil ni pogojeno z obstojem pogodbenega razmerja med ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, v ta namen.

119. člen

(pravila o dostopu do informacij o plačilnih računih pri storitvah zagotavljanja informacij o računih in o uporabi teh informacij)

(1) Uporabnik plačilnih storitev ima pravico uporabljati storitve, ki omogočajo dostop do informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona. Ta pravica se ne uporablja, kadar plačilni račun ni dostopen prek interneta.

(2) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih;

1. opravlja storitve samo na podlagi izrecnega soglasja uporabnika plačilnih storitev,

2. zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih varnostnih elementov, in da jih ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov,

3. ob vsaki komunikaciji dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter z uporabnikom plačilnih storitev,

4. dostopa samo do informacij določenih plačilnih računov in s tem povezanih plačilnih transakcij,

5. ne zahteva občutljivih plačilnih podatkov, povezanih s plačilnimi računi, in

6. podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih ali jih ne hrani za druge namene kot za opravljanje storitve zagotavljanja informacij o računih, ki jo uporabnik plačilnih storitev izrecno zahteva v skladu s predpisi o varstvu podatkov.

(3) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v zvezi s plačilnimi računi:

1. varno komunicira s ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, in

2. obravnava zahteve po podatkih, posredovane v okviru storitev ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih, na nediskriminatoren način, razen če je drugačna obravnava potrebna zaradi objektivnih razlogov.

(4) Opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih ni pogojeno z obstojem pogodbenega razmerja med ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih in ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, v ta namen.

5.3.2 Izvršitev plačilnih transakcij

120. člen

(prejem plačilnih nalogov)

(1) Plačilna transakcija se izvrši na podlagi plačilnega naloga. Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, ko prejme plačilni nalog, razen če so izpolnjeni pogoji za zavrnitev plačilnega naloga v skladu s tem zakonom.

(2) Plačnikov račun se ne sme obremeniti pred prejemom plačilnega naloga. Šteje se, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog, ko mu je plačilni nalog izročen z uporabo sredstev za komunikacijo, ki so dogovorjena v pogodbi o plačilnih storitvah, ne glede na morebitno predhodno vključenost ponudnika plačilnih storitev v proces oblikovanja in odreditve plačilnega naloga.

(3) Če ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog na dan, ki ni določen kot njegov delovni dan, se šteje, da je plačilni nalog prejel naslednji delovni dan.

(4) Ponudnik plačilnih storitev lahko določi uro proti koncu delovnega dne, tako da se za vse plačilne naloge, ki jih prejme po tej uri, šteje, da jih je prejel naslednji delovni dan.

(5) Če se uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita, da se izvrševanje plačilnega naloga začne na določen dan ali ob koncu določenega obdobja ali na dan, ko plačnik da sredstva na voljo ponudniku plačilnih storitev, se šteje, da je za namen 127. člena

tega zakona čas prejema plačilnega naloga dogovorjeni dan. Če dogovorjeni dan ni delovni dan za ponudnika plačilnih storitev, se za plačilni nalog šteje, da je bil prejet naslednji delovni dan.

121. člen (zavrnitev plačilnih nalogov)

(1) Če so izpolnjeni vsi pogoji za izvršitev plačilnega naloga, kakor so določeni v okvirni pogodbi, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, ne sme zavrniti izvršitve odobrenega plačilnega naloga, ne glede na to, ali je plačilni nalog odredil plačnik, ponudnik storitev odreditve plačila prek plačnika ali prejemnik plačila oziroma je bil odrejen prek prejemnika plačila, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

Ponudnik plačilnih storitev o zavrnitvi izvršitve plačilnega naloga ali odreditve plačilne transakcije in, če je to mogoče, o razlogih za zavrnitev in postopku za odpravo napak, ki so bile vzrok za zavrnitev, obvesti uporabnika, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(2) Ponudnik plačilnih storitev obvestilo iz prejšnjega odstavka posreduje ali da na voljo uporabniku na način, dogovorjen v pogodbi, takoj, ko je mogoče, najpozneje pa v roku, ki je določen za izvršitev plačilnega naloga v skladu s 127. členom tega zakona.

(3) Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku zaračuna primerno nadomestilo za obvestilo o zavrnitvi plačilnega naloga, če je zavrnitev utemeljena iz objektivnih razlogov.

(4) Če je ponudnik plačilnih storitev zavrnil plačilni nalog v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, se šteje, da plačilnega naloga ni prejel.

122. člen

(preklic plačilnega naloga)

(1) Plačnik lahko kadar koli prekliče plačilni nalog tako, da umakne soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij. Vsaka plačilna transakcija izvršena po preklicu soglasja, se šteje kot neodobrena.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek plačnik ne more umakniti soglasja za izvršitev plačilne transakcije po tem, ko je plačilni nalog za izvršitev plačilne transakcije postal nepreklicen v skladu s 123. členom tega zakona.

(3) Plačnik lahko umakne soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki sta dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.

(4) Ponudnik plačilnih storitev in plačnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se prvi in drugi odstavek tega člena ne uporabljata.

123. člen

(nepreklicnost plačilnih nalogov)

(1) Uporabnik ne more preklicati plačilnega naloga potem, ko ga prejme plačnikov ponudnik plačilnih storitev, razen če je v tem členu za posamezne primere določeno drugače.

(2) Če plačilno transakcijo odredi ponudnik storitev odreditve plačil, prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačnik ne sme preklicati plačilnega naloga potem, ko je dal soglasje ponudniku storitev odreditve plačil za odreditev plačilne transakcije, ali potem, ko je dal soglasje za izvršitev plačilne transakcije v korist prejemnika plačila.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko v primeru, ko plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila z direktno obremenitvijo, plačnik prekliče plačilni nalog, ki ga je odredil prejemnik plačila, do konca delovnega dne pred dogovorjenim dnevom obremenitve plačnikovega računa. Pravica do preklica plačilnega naloga v skladu s tem odstavkom ne posega v pravice plačnika do povračil na podlagi 149. člena tega zakona.

(4) Uporabnik lahko v primeru iz petega odstavka 120. člena tega zakona prekliče plačilni nalog najpozneje do konca delovnega dne pred dnevom, ki je dogovorjen kot začetek izvrševanja plačilnega naloga.

(5) Po poteku rokov iz prvega do četrtega odstavka tega člena lahko uporabnik prekliče plačilni nalog le na podlagi dogovora z zadevnimi ponudniki plačilnih storitev. Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, mora s preklicem plačilnega naloga po poteku roka iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena soglašati tudi prejemnik plačila.

(6) V okvirni pogodbi se lahko določi, da lahko ponudnik plačilnih storitev uporabniku posebej zaračuna preklic plačilnega naloga po poteku rokov iz prvega do četrtega odstavka tega člena.

(7) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

124. člen

(valuta plačilne transakcije)

Plačilna transakcija se izvrši v valuti, o kateri se dogovorita uporabnik in njegov

ponudnik.

125. člen

(nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik)

(1) Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije zaračuna le nadomestila, o katerih je predhodno obvestil uporabnika v skladu s četrtim odstavkom 90. člena, 93. členom, prvim odstavkom 101. člena ali prvim odstavkom

103. člena tega zakona.

(2) V zvezi z izvršitvijo domačih in čezmejnih plačilnih transakcij prejemnik plačila plača nadomestila, ki jih zaračuna njegov ponudnik plačilnih storitev, plačnik pa plača nadomestila, ki jih zaračuna njegov ponudnik plačilnih storitev.

(3) Xxxxxxxxxx ponudniki plačilnih storitev, prejemnikovi ponudniki plačilnih storitev in morebitni posredniki, ki sodelujejo pri izvrševanju plačilne transakcije za račun ponudnika plačilnih storitev, pri izvršitvi plačilne transakcije prenesejo celotni znesek plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko prejemnik in njegov ponudnik plačilnih storitev dogovorita, da ponudnik plačilnih storitev odtegne svoja nadomestila od prenesenega zneska, preden ga odobri na prejemnikovem plačilnem računu, ali ga da na

voljo prejemniku. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev prejemniku v obvestilu po izvršitvi plačilne transakcije iz 95. ali 107. člena tega zakona ločeno prikaže celotni znesek plačilne transakcije in nadomestila, ki jih je odtegnil.

(5) Če se od prenesenega zneska odtegujejo druga nadomestila, ki niso nadomestila iz prejšnjega odstavka, plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da prejemnik plačila prejme celotni znesek plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik. Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, v primeru iz prvega stavka tega odstavka prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da prejemnik plačila prejme celotni znesek plačilne transakcije.

(6) Določbe tega člena ne posegajo v dogovore med ponudniki plačilnih storitev glede medsebojnega zaračunavanja stroškov v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij.

126. člen

(nadomestila, ki jih zaračuna prejemnik plačila)

(1) Ta zakon ne posega v pravico prejemnika plačila, da plačniku zaračuna posebno nadomestilo ali da mu ponudi popust zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta.

(2) Ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila ne sme preprečiti ali ga kakor koli omejevati, da od plačnika zahteva plačilo nadomestila ali mu ponudi znižanje plačila za blago ali storitve ali drugo spodbudo za uporabo določenega plačilnega instrumenta. Zaračunana nadomestila ne smejo preseči neposrednih stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta.

(3) V vsakem primeru prejemnik plačila ne sme zahtevati nadomestil za uporabo plačilnih instrumentov, za katere drugo poglavje Uredbe 2015/751/EU določa uporabo medbančnih provizij, in za tiste plačilne storitve, za katere se uporablja Uredba 260/2012/EU.

127. člen

(rok za izvršitev plačilne transakcije)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je pri domači plačilni transakciji, ki se izvrši v eurih, znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev isti dan, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona.

(2) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je pri čezmejni plačilni transakciji, ki se izvrši v eurih, znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev najpozneje do konca naslednjega delovnega dne po dnevu, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona. Ta rok se pri plačilni transakciji, ki jo uporabnik odredi v papirni obliki, podaljša za dodatni delovni dan.

(3) Prejšnji odstavek se uporablja tudi za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v valuti države članice, ki ni euro, razen če se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o drugačnem roku izvršitve, ki pa ne sme biti daljši kakor štiri delovne dni po prejemu plačilnega naloga.

128. člen

(posredovanje plačilnega naloga prek prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev)

Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev posreduje plačilni nalog, ki ga je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v rokih, o katerih sta se dogovorila ponudnik plačilnih storitev in prejemnik plačila, tako, da je na dogovorjeni dan mogoče izvršiti plačilno transakcijo.

129. člen (razpolaganje s sredstvi)

(1) Xxxxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev prejemniku omogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovem plačilnem računu, ali če prejemnik nima plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev, da sredstva prejemniku na razpolago takoj:

1. ko je znesek plačilne transakcije za prejemnika plačila odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev v skladu s 127. členom tega zakona, kadar se pri ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila:

- ne izvede pretvorba valute ali

- izvede pretvorba valute med eurom in valuto države članice ali med valutama dveh držav članic, in

2. ko prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejme vse informacije, potrebne za odobritev prejemnikovega računa ali prejemnika plačila.

(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za plačila znotraj enega ponudnika plačilnih storitev.

(3) Če dan, ko so denarna sredstva odobrena na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, ni delovni dan prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, se za namene iz prvega odstavka tega člena šteje, da je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejel denarna sredstva za prejemnika plačila prvi naslednji delovni dan.

130. člen

(datum valute odobritve in obremenitve plačilnega računa)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute obremenitve plačnikovega plačilnega računa v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije enak ali poznejši od datuma, ko se ta plačilni račun obremeni za znesek plačilne transakcije.

(2) Xxxxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute odobritve prejemnikovega plačilnega računa v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije najpozneje delovni dan, ko so sredstva plačilne transakcije odobrena na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev.

131. člen

(datum valute in razpolaganje s sredstvi pri gotovinskem pologu na plačilni račun)

(1) Če uporabnik položi gotovino na plačilni račun prejemnika, ki je potrošnik, pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta račun, in v valuti, v kateri se vodi plačilni račun, ponudnik plačilnih storitev ne glede na 129. in 130. člen tega zakona zagotovi, da je datum valute odobritve potrošnikovega plačilnega računa takoj, ko ponudnik plačilnih storitev prejme denarna sredstva, in da so denarna sredstva na razpolago potrošniku takoj po prejemu denarnih sredstev.

(2) Če uporabnik položi gotovino na plačilni račun prejemnika, ki ni potrošnik, pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta plačilni račun, in v valuti, v kateri se vodi plačilni račun, ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute odobritve prejemnikovega plačilnega

računa najpozneje naslednji delovni dan po prejemu denarnih sredstev in da so denarna sredstva na razpolago prejemniku najpozneje naslednji delovni dan po prejemu denarnih sredstev.

(3) Kadar uporabnik polaga gotovino v valuti države članice, ki ni euro, na plačilni račun prejemnika pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta račun, se lahko uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o drugačnih rokih, kot so opredeljeni v prvem in drugem odstavku tega člena, ki ne smejo biti daljši kakor štiri delovne dni po prejemu gotovine.

5.3.3 Uporaba plačilnih instrumentov

132. člen

(obveznosti uporabnika v zvezi s plačilnimi instrumenti in osebnimi varnostnimi elementi)

(1) Uporabnik uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta in ki so objektivni, nediskriminatorni in sorazmerni, ter takoj po prejemu plačilnega instrumenta zlasti zagotovi vse razumne ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente plačilnega instrumenta.

(2) Uporabnik brez odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta.

133. člen

(obveznosti ponudnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti)

(1) Ponudnik plačilnih storitev, ki uporabniku izda plačilni instrument, v razmerju do uporabnika zagotovi:

1. da so osebni varnostni elementi plačilnega instrumenta dostopni izključno uporabniku, ki je prejel plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika iz 132. člena tega zakona,

2. da uporabniku ob vsakem času na primeren način omogoči posredovanje obvestila iz drugega odstavka 132. člena tega zakona oziroma zahteve za prenehanje onemogočanja uporabe plačilnega instrumenta (v nadaljnjem besedilu: blokada plačilnega instrumenta) v skladu s četrtim odstavkom 134. člena tega zakona,

3. da lahko brezplačno pošlje obvestilo v skladu z drugim odstavkom 132. člena tega zakona in da zaračuna, če sploh, samo stroške nadomestitve, neposredno povezane s plačilnim instrumentom,

4. da se prepreči vsakršna nadaljnja uporaba plačilnega instrumenta, potem ko je uporabnik posredoval obvestilo v skladu z drugim odstavkom 132. člena tega zakona.

(2) Ponudnik plačilnih storitev ne sme poslati plačilnega instrumenta uporabniku brez njegove izrecne zahteve, razen v primeru, ko se že izdani plačilni instrument nadomešča z novim. Ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje pošiljanja plačilnega instrumenta ali pošiljanja kakršnih koli osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta uporabniku.

(3) Ponudnik plačilnih storitev v 18 mesecih po prejemu uporabnikovega obvestila iz 2. točke prvega odstavka tega člena uporabniku zagotavlja sredstva, ki uporabniku na njegovo zahtevo omogočajo, da dokaže posredovanje takšnega obvestila.

134. člen (omejitev uporabe)

(1) Če se plačilni instrument uporablja za posredovanje plačnikovega soglasja za izvršitev plačilne transakcije, se lahko plačnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o omejitvi porabe za plačilne storitve, izvršene z uporabo takšnega plačilnega instrumenta, z določitvijo najvišjega zneska posameznih ali zaporednih plačilnih transakcij, ki jih lahko plačnik odobri z uporabo plačilnega instrumenta v določenem obdobju.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in plačnik se lahko v okvirni pogodbi dogovorita, da lahko ponudnik plačilnih storitev blokira plačilni instrument, ki se uporablja za odobritev plačilnih transakcij, če:

1. obstajajo objektivno utemeljeni razlogi, povezani z varnostjo plačilnega instrumenta,

2. obstaja sum, da gre za neodobreno ali goljufivo uporabo plačilnega instrumenta ali prevaro pri uporabi plačilnega instrumenta, ali

3. če je uporaba plačilnega instrumenta povezana z odobritvijo posojila plačniku, obstaja znatno povečano tveganje, da plačnik ne bo mogel izpolniti svoje obveznosti plačila.

(3) V primeru iz prejšnjega odstavka ponudnik plačilnih storitev obvesti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta in razlogih zanjo, če je mogoče, preden je plačilni instrument blokiran, sicer pa najpozneje takoj po blokadi. Obvestilo o blokadi plačilnega instrumenta ponudnik plačilnih storitev posreduje plačniku na način, ki je dogovorjen v okvirni pogodbi.

(4) Ponudnik plačilnih storitev ponovno omogoči uporabo plačilnega instrumenta ali ga nadomesti z novim plačilnim instrumentom, ko razlogi za blokado prenehajo.

(5) Ne glede na tretji odstavek tega člena ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta, če je takšno obvestilo v nasprotju z objektivno utemeljenimi varnostnimi ukrepi ali je prepovedano z drugimi predpisi.

135. člen

(omejitev dostopa do plačilnih računov s strani ponudnikov plačilnih storitev)

(1) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, lahko ponudniku storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudniku storitev odreditve plačil zavrne dostop do plačilnega računa zaradi objektivno utemeljenih in ustrezno dokazanih razlogov, povezanih z neodobrenim ali goljufivim dostopom do plačilnega računa ali prevaro pri dostopu do plačilnega računa s strani ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudnika storitev odreditve plačil, vključno z neodobreno ali goljufivo odreditvijo plačilne transakcije ali prevaro pri odreditvi plačilne transakcije. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, o zavrnitvi dostopa do plačilnega računa in o razlogih zanjo na dogovorjeni način obvesti plačnika.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka ponudnik plačilnih storitev obvesti plačnika o zavrnitvi dostopa do plačilnega računa in o razlogih zanjo, če je to mogoče, preden je dostop zavrnjen, sicer pa najpozneje takoj po zavrnitvi. Obvestilo o blokadi plačilnega instrumenta ponudnik plačilnih storitev posreduje plačniku na način, ki je dogovorjen v okvirni pogodbi.

(3) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, omogoči dostop do plačilnega računa, ko razlogi za zavrnitev dostopa prenehajo.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta, če je takšno obvestilo v nasprotju z objektivno utemeljenimi varnostnimi ukrepi ali je prepovedano z drugimi predpisi.

(5) V primerih iz prvega odstavka tega člena ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, o incidentu, povezanem s ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudnikom storitev odreditve plačil, nemudoma obvesti organ, ki je pristojen za nadzor nad ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali nad ponudnikom storitev odreditve plačil. Informacije vključujejo ustrezne podrobnosti primera in razloge za ukrepanje.

(6) Kadar Banka Slovenije kot pristojni organ za nadzor nad ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali nad ponudnikom storitev odreditve plačil prejme obvestilo iz prejšnjega odstavka, oceni primer in ukrepa v skladu s tem oziroma drugim zakonom.

5.3.4 Odgovornost in povračila plačilnih transakcij

136. člen

(odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobreno plačilno transakcijo)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev plačniku odgovarja za izvršitev plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev v skladu s 116. členom tega zakona (v nadaljnjem besedilu: neodobrena plačilna transakcija).

(2) Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, potem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za prevaro ali goljufijo, in o razlogih za sum pisno obvesti Banko Slovenije, v primeru suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti pa tudi policijo ali državno tožilstvo. Če je bila neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, plačnikov ponudnik plačilnih storitev vzpostavi tako stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena, in zagotovi, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(3) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, plačniku povrne tudi vsa zaračunana nadomestila, ki jih je zaračunal plačniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z izvršitvijo neodobrene plačilne transakcije.

(4) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev se lahko razbremeni odgovornosti za izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka tega člena:

1. v tistem delu, ko izgubo krije uporabnik v skladu s 137. členom tega zakona, ali

2. če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati oziroma bi bile posledice takšnih okoliščin kljub vsem nasprotnim prizadevanjem ponudnika plačilnih storitev neizogibne.

(5) Kadar plačilno transakcijo odredi ponudnik storitve odreditve plačil, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne. Če je bila neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, vzpostavi takšno stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

(6) Če je ponudnik storitev odreditve plačil odgovoren za neodobreno plačilno transakcijo, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo nemudoma zagotovi nadomestilo za vso nastalo izgubo ali plačane zneske, ki jih je ta imel s povračilom plačniku, vključno z zneskom neodobrene plačilne transakcije. V skladu z drugim odstavkom

148. člena tega zakona mora ponudnik storitev odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana ter da na njeno izvršitev ni vplivala nobena tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

(7) Uporabnik lahko zahteva od ponudnika plačilnih storitev ali, kadar je to ustrezno, od ponudnika storitev odreditve plačil povrnitev nadaljnje škode, ki je posledica neodobrene plačilne transakcije, za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev ali ponudnik storitev odreditve plačil v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

137. člen

(uporabnikova odgovornost za neodobrene plačilne transakcije)

(1) Uporabnik lahko krije izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če je tako dogovorjeno z okvirno pogodbo, vendar do največ 50 eurov, če je izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij, zaradi katerih je izguba nastala, posledica uporabe:

1. ukradenega ali izgubljenega plačilnega instrumenta ali

2. zlorabe plačilnega instrumenta.

(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če:

1. izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta ni bilo mogoče odkriti pred izvedbo plačila, razen če je plačnik sam ravnal goljufivo ali s prevaro, ali

2. je izguba posledica dejanj ali neukrepanja zaposlenih, zastopnikov ali podružnic ponudnika plačilnih storitev ali zunanjih izvajalcev.

(3) Uporabnik krije celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare ali goljufije, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom tega zakona. V teh primerih se omejitev kritja izgube iz prvega odstavka tega člena ne uporablja.

(4) Kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne zahteva močne avtentikacije strank, plačnik nosi finančne posledice le, če je plačnik ravnal goljufivo ali s prevaro. Če prejemnik plačila ali njegov ponudnik plačilnih storitev zavrne močno avtentikacijo strank, povrne finančno škodo, povzročeno plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev.

(5) Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če ponudnik plačilnih storitev ni zagotovil sredstev za obveščanje o izgubljenem, ukradenem ali zlorabljenem plačilnem instrumentu v skladu z 2. točko prvega odstavka 133. člena tega zakona. Ponudnik plačilnih storitev se razbremeni odgovornosti po tem odstavku le, če je škoda posledica uporabnikove prevare ali goljufije.

(6) Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena mora ponudnik plačilnih storitev povrniti uporabniku celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, ki nastane po tem, ko je uporabnik v skladu s 132. členom tega zakona obvestil ponudnika plačilnih storitev, da je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden ali zlorabljen. Ponudnik plačilnih storitev se razbremeni odgovornosti po tem odstavku le, če je škoda posledica uporabnikovega goljufivega ravnanja ali prevare.

(7) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

138. člen

(izključitev odgovornosti za neodobrene plačilne transakcije z elektronskim denarjem)

(1) Ne glede na določbe 136. in 137. člena tega zakona plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne odgovarja plačniku za izvršitev neodobrene plačilne transakcije z elektronskim denarjem, če plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne more blokirati plačnikovega plačilnega računa, na katerem je shranjen plačnikov elektronski denar, ali blokirati plačnikovega plačilnega instrumenta za uporabo elektronskega denarja.

(2) Oprostitev odgovornosti iz prejšnjega odstavka se uporablja za plačilne račune, na katerih je shranjen elektronski denar, oziroma za plačilne instrumente za uporabo elektronskega denarja, pri katerih vrednost izdanega elektronskega denarja ne presega 150 eurov.

139. člen

(plačilne transakcije, pri katerih znesek transakcije ni vnaprej znan)

(1) Kadar prejemnik plačila odredi plačilno transakcijo ali je ta odrejena prek njega v okviru kartične plačilne transakcije in njen točen znesek v trenutku, ko plačnik da soglasje za izvršitev plačilne transakcije, ni znan, lahko ponudnik plačilnih storitev plačnika blokira sredstva na plačnikovem plačilnem računu samo, če je plačnik dal soglasje za točen znesek sredstev, ki jih je treba blokirati.

(2) Ko ponudnik plačilnih storitev plačnika prejme informacije o točnem znesku plačilne transakcije, najpozneje pa takoj, ko prejme plačilnih nalog, brez odlašanja sprosti sredstva, blokirana na plačilnem računu iz prejšnjega odstavka.

140. člen

(odgovornost ponudnika za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev odgovarja plačniku za pravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil neposredno plačnik pri tem ponudniku plačilnih storitev, prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev v skladu s 127. členom tega zakona.

(2) Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev plačilne transakcije na podlagi prejšnjega odstavka, plačniku brez nepotrebnega odlašanja povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(3) Če plačnikov ponudnik plačilnih storitev dokaže, da je bil račun prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev odobren za znesek plačilne transakcije v skladu s 127. členom tega zakona, prejemnikov ponudnik plačilnih storitev odgovarja prejemniku plačila za pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 129. in 130. členom tega zakona in prejemniku takoj da na voljo znesek nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če se plačilna transakcija izvrši v dobro prejemnikovega plačilnega računa, ustrezni znesek odobri na prejemnikovem plačilnem računu. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu prejemnika plačnika

ne sme biti poznejši od datuma, ko bi moral biti znesek v skladu s 130. členom tega zakona knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(4) Kadar je plačilna transakcija izvršena pozno, ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila zagotovi na zahtevo plačnikovega ponudnika plačilnih storitev, ki deluje v imenu plačnika, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila ni poznejši od datuma, ko bi moral biti znesek knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(5) Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren svojemu uporabniku zaradi neizvršitve ali nepravilne, tudi pozne, izvršitve plačilne transakcije, je uporabniku odgovoren tudi za povračilo izgube iz naslova nadomestil, ki jih je zaračunal uporabniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z nepravilno izvršeno plačilno transakcijo.

(6) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

141. člen

(odgovornost za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije pri storitvi odreditve plačil)

(1) Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, odgovarja plačniku za pravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil plačnik prek ponudnika storitev odreditve plačil, v skladu s 127. členom tega zakona. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, plačniku povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali, če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo.

(2) Ponudnik storitev odreditve plačil mora dokazati, da je ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona in da je bila v okviru njegovih pristojnosti opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in da na njeno izvršitev ni vplivala nobena tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana z neizvršitvijo, nepravilno izvršitvijo ali pozno izvršitvijo transakcije.

(3) Če je ponudnik storitev odreditve plačil odgovoren za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo nemudoma zagotovi nadomestilo za kakršno koli nastalo izgubo ali plačane zneske zaradi povračila plačniku.

142. člen

(odgovornost za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije, ki jo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila)

(1) Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odgovoren za pravilno posredovanje plačilnega naloga plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v roku, o katerem sta se dogovorila prejemnik in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev na podlagi 128. člena tega zakona. Če je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije po tem odstavku, takoj ponovno posreduje ustrezen plačilni nalog plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev.

(2) V primeru poznega posredovanja plačilnega naloga mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(3) Ko je znesek plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odgovoren za pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 129. in 130. členom tega zakona. Znesek mora biti na plačilnem računu prejemnika plačila knjižen najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(4) Če prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren prejemniku plačila na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, je za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačniku odgovoren plačnikov ponudnik plačilnih storitev.

(5) Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren po prejšnjem odstavku, plačniku po potrebi in brez odlašanja povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(6) Za plačnikovega ponudnika plačilnih storitev obveznost iz prejšnjega odstavka ne velja, kadar dokaže, da je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila prejel znesek plačilne transakcije, čeprav je bila izvršitev plačilne transakcije odložena. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila znesek knjiži na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(7) Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren na podlagi tega člena, je uporabniku odgovoren tudi za povračilo izgube iz naslova nadomestil, ki jih je zaračunal uporabniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z neizvršeno ali nepravilno, tudi pozno, izvršeno plačilno transakcijo.

(8) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

143. člen

(odgovornost za uporabo enolične identifikacijske oznake)

(1) Če je prejemnik plačila v plačilnem nalogu določen z enolično identifikacijsko oznako, se šteje, da je bil plačilni nalog izvršen pravilno glede prejemnika plačila, če se je izvršil prejemniku v skladu z enolično identifikacijsko oznako.

(2) Če uporabnik predloži ponudniku plačilnih storitev nepravilno enolično identifikacijsko oznako, ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren uporabniku za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije v smislu 140., 141. oziroma 142. člena tega zakona.

(3) Če uporabnik poleg enolične identifikacijske oznake ali drugih podatkov, ki jih v skladu s tretjim odstavkom 90. člena oziroma prvim odstavkom 103. člena tega zakona zahteva ponudnik plačilnih storitev za izvršitev plačilnega naloga, ponudniku plačilnih storitev predloži tudi druge podatke, je ponudnik plačilnih storitev odgovoren samo za izvršitev plačilne transakcije v skladu z enolično identifikacijsko oznako, ki jo je predložil uporabnik.

(4) Če je ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo v skladu z nepravilno enolično identifikacijsko oznako, ki jo je predložil uporabnik, si mora ponudnik plačilnih storitev v razumnih mejah prizadevati, da bi izterjal znesek izvršene plačilne transakcije. Ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sodeluje v teh prizadevanjih tudi tako, da plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev sporoči vse ustrezne informacije v zvezi z zbiranjem sredstev.

(5) Če zbiranje sredstev iz prejšnjega odstavka ni mogoče, plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku na pisno zahtevo sporoči vse informacije, ki so na voljo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev in so pomembne za plačnika, da lahko slednji sproži pravni postopek za izterjavo sredstev.

(6) Za izterjavo zneskov izvršene plačilne transakcije po četrtem odstavku tega člena lahko ponudnik plačilnih storitev uporabniku zaračuna posebno nadomestilo, če je to dogovorjeno v okvirni pogodbi.

144. člen

(oprostitev odgovornosti za neizvršitev oziroma nepravilno ali pozno izvršitev plačilne transakcije)

(1) Ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren uporabniku za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije na podlagi 140., 141. oziroma 142. člena tega zakona, če je neizvršitev, nepravilna izvršitev ali pozna izvršitev plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, ki se jim ponudnik plačilnih storitev ni mogel izogniti ali jih preprečiti.

(2) Ponudnik plačilnih storitev prav tako ni odgovoren uporabniku, če je neizvršitev, nepravilna izvršitev ali pozna izvršitev plačilne transakcije posledica izpolnjevanja obveznosti ponudnika plačilnih storitev, ki izhajajo iz drugih predpisov, ki zavezujejo ponudnika plačilnih storitev.

145. člen

(odgovornost za ravnanje posrednikov in drugih oseb)

(1) Ponudnik plačilnih storitev je odgovoren uporabniku za neodobreno plačilno transakcijo v skladu s 136. členom tega zakona in za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona tudi v primeru, če je za neizvršitev ali nepravilno izvršitev odgovoren posrednik ali druga oseba, ki sodeluje pri izvrševanju plačilne transakcije.

(2) Ponudnik plačilnih storitev lahko uveljavlja povrnitev zneskov, ki jih je izplačal uporabniku v skladu s 136., 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona, vključno z nadomestili, kadar kateri izmed ponudnikov plačilnih storitev ne uporablja močne avtentikacije strank, in druge škode, ki mu je nastala zaradi neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije, od posrednika ali druge osebe, ki je odgovoren oziroma odgovarja za nepravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

146. člen

(druge obveznosti ponudnika plačilnih storitev v primeru neizvršene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije)

(1) V primeru neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije mora ponudnik plačilnih storitev ne glede na svojo odgovornost za pravilno izvršitev plačilne

transakcije na zahtevo svojega uporabnika nemudoma ukrepati, da bi izsledil plačilno transakcijo, in uporabniku posredovati informacije v zvezi z neizvršeno ali nepravilno izvršeno plačilno transakcijo, s katerimi razpolaga, da bi uporabniku omogočil uveljavljanje povračil v zvezi z nepravilno izvršeno plačilno transakcijo. To mora biti za uporabnika brezplačno.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

147. člen

(odgovornost za nadaljnjo škodo zaradi nepravilne izvršitve plačilne transakcije)

Uporabnik lahko v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava zahteva od ponudnika plačilnih storitev povrnitev druge škode, ki je posledica neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije, in za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev.

148. člen

(breme dokazovanja avtentikacije in izvršitve plačilne transakcije)

(1) Če uporabnik trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, mora ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost storitve, ki jo je opravil ponudnik plačilnih storitev.

(2) Če je plačilna transakcija odrejena prek ponudnika storitev odreditve plačil, mora ponudnik storitve odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

(3) Če uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s ponudnikom storitev odreditve plačil, kadar je to ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz 132. člena tega zakona. Ponudnik plačilnih storitev, vključno, kadar je to ustrezno, s ponudnikom storitev odreditve plačil, zagotovi dokaze, da je uporabnik plačilne storitve ravnal goljufivo, s prevaro ali hudo malomarno.

(4) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

149. člen

(povračila za neodobrene in nepravilno izvršene plačilne transakcije in njihov popravek)

(1) Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije v skladu s tem zakonom, uporabniku na njegovo zahtevo zagotovi popravek tako, da:

1. povrne zneske neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij v skladu s 136., 137., 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona ali

2. zagotovi pravilno izvršitev plačilne transakcije.

(2) Ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti uporabniku popravek, če uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah brez odlašanja, ko ugotovi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najpozneje v 13 mesecih po dnevu obremenitve.

(3) Če ponudnik plačilnih storitev uporabniku ni posredoval ali dal na voljo informacij o izvršitvi neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona, mora ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije oziroma nepravilno izvršitev plačilne transakcije, uporabniku zagotoviti popravek tudi po izteku 13-mesečnega roka, če je uporabnik obvestil ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah brez odlašanja, ko je ugotovil, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij.

(4) Kadar je vključen ponudnik storitev odreditve plačil, ne glede na peti in šesti odstavek 136. člena ter 141. člen tega zakona, uporabniku plačilnih storitev popravek zagotovi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena.

(5) Uporabnik, ki je zahteval popravek v skladu s prvim odstavkom tega člena, lahko zahteva od ponudnika plačilnih storitev povrnitev nadaljnje škode, ki je posledica neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev, v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

(6) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita o drugačnih časovnih obdobjih, kot so določena v tem členu.

150. člen

(povračila plačilnih transakcij, ki jih je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila)

(1) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev plačniku na njegovo zahtevo povrne celotni znesek odobrene in pravilno izvršene plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, pri čemer datum valuta odobritve na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme, če:

1. je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije brez točnega zneska plačilne transakcije in

2. znesek plačilne transakcije presega znesek, ki bi ga lahko plačnik upravičeno pričakoval ob upoštevanju zneskov preteklih plačilnih transakcij, pogojev v okvirni pogodbi in drugih okoliščin primera.

(2) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev lahko zahteva, da plačnik dokaže, da so pogoji iz prejšnjega odstavka izpolnjeni. Plačnik ne more uveljavljati okoliščin iz 2. točke prejšnjega odstavka, če je preseženi znesek posledica menjave valut, ki temelji na uporabi dogovorjenega referenčnega menjalnega tečaja.

(3) Xxxxxxx lahko zahteva povračilo zneska plačilne transakcije iz prvega odstavka tega člena v osmih tednih od dneva obremenitve.

(4) Xxxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev v desetih delovnih dneh po prejemu plačnikovega zahtevka za povračilo v skladu s prejšnjim odstavkom povrne plačniku celotni znesek plačilne transakcije ali plačniku navede razloge za zavrnitev zahteve. Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne plačnikov zahtevek za povračilo le, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena. Če ponudnik plačilnih storitev zavrne plačnikov zahtevek, mora hkrati z obvestilom o razlogih za zavrnitev plačnika obvestiti tudi o postopkih izvensodnega

reševanja sporov in postopkih zaradi prekrškov ter o organih, pristojnih za vodenje teh postopkov.

(5) Xxxxxxx in plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko v okvirni pogodbi dogovorita, da plačnik nima pravice do povračila zneska plačilne transakcije iz prvega odstavka tega člena, če:

1. je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije neposredno ponudniku plačilnih storitev in

2. je ponudnik plačilnih storitev ali prejemnik plačila plačniku vsaj štiri tedne pred dnevom zapadlosti na dogovorjeni način posredoval ali dal na voljo informacije o prihodnji plačilni transakciji.

(6) Ne glede na prejšnji odstavek ima plačnik poleg pravice iz prvega odstavka tega člena, za direktne obremenitve iz 1. člena Uredbe 260/2012/EU brezpogojno pravico do povračila v roku, določenem v tretjem odstavku tega člena. Pravica ponudnika plačilnih storitev iz četrtega odstavka tega člena, da zavrne plačnikov zahtevek za povračilo, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se v tem primeru ne uporablja.

(7) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

5.3.5 Operativna in varnostna tveganja ter avtentikacija

151. člen

(obvladovanje operativnih in varnostnih tveganj)

(1) Ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo okvir z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganj in nadzornimi mehanizmi za obvladovanje operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo. Ponudniki plačilnih storitev kot del tega okvira vzpostavijo in vzdržujejo učinkovite postopke za obvladovanje incidentov, tudi za odkrivanje in razvrstitev večjih operativnih in varnostnih incidentov.

(2) Ponudniki plačilnih storitev Banki Slovenije enkrat letno ali v krajših časovnih presledkih, kot jih določi Banka Slovenije, predložijo posodobljeno in celovito oceno operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, ter oceno ustreznosti ukrepov za zmanjšanje tveganj in nadzornih mehanizmov, ki se izvajajo kot odziv na ta tveganja.

152. člen

(poročila o incidentih)

(1) O večjih operativnih ali varnostnih incidentih ponudniki plačilnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, brez nepotrebnega odlašanja obvestijo Banko Slovenije.

(2) Kadar incident vpliva ali lahko vpliva na finančne interese njegovih uporabnikov plačilnih storitev, ponudnik plačilnih storitev brez nepotrebnega odlašanja obvesti svoje uporabnike plačilnih storitev o incidentu in o vseh razpoložljivih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo, da bi zmanjšali negativne učinke incidenta.

(3) Banka Slovenije po prejemu obvestila iz prvega odstavka tega člena brez nepotrebnega odlašanja sporoči Evropskemu bančnemu organu in Evropski centralni banki ustrezne podrobnosti o incidentu. Ko Banka Slovenije oceni pomembnost incidenta za druge zadevne organe Republike Slovenije, te organe o tem ustrezno obvesti.

(4) Banka Slovenije sodeluje z Evropskim bančnim organom in Evropsko centralno banki pri ocenjevanju pomembnosti incidenta za druge zadevne organe Unije in domače organe.

(5) Kadar Evropski bančni organ in Evropska centralna banka Banko Slovenije obvestita o večjem operativnem ali varnostnem incidentu, Banka Slovenije na podlagi tega obvestila, kadar je to ustrezno, sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev neposredne varnosti finančnega sistema.

(6) Ponudniki plačilnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, morajo Banki Slovenije vsaj enkrat letno predložiti statistične podatke o prevarah in goljufijah, povezanih z različnimi načini plačila. Banka Slovenije te podatke v zbirni obliki sporoči Evropskemu bančnemu organu in Evropski centralni banki.

153. člen (avtentikacija)

(1) Ponudnik plačilnih storitev opravi močno avtentikacijo stranke, kadar plačnik:

1. dostopa do svojega plačilnega računa prek interneta;

2. odredi elektronsko plačilno transakcijo; ali

3. opravi kakršno koli dejavnost prek kanala na daljavo, ki lahko pomeni tveganje plačilne prevare ali goljufije ali druge zlorabe.

(2) Pri odreditvi elektronskih plačilnih transakcij iz 2. točke prejšnjega odstavka morajo ponudniki plačilnih storitev za elektronske plačilne transakcije na daljavo uporabljati močno avtentikacijo strank, ki vsebuje elemente za dinamično povezavo transakcije z določenim zneskom in določenim prejemnikom plačila.

(3) V primeru iz prvega odstavka tega člena morajo imeti ponudniki plačilnih storitev vzpostavljene ustrezne varnostne ukrepe, s katerimi zavarujejo zaupnost in celovitost osebnih varnostnih elementov uporabnikov plačilnih storitev.

(4) Drugi in tretji odstavek tega člena se uporabljata tudi, kadar se plačila odredijo prek ponudnika storitev odreditve plačil in kadar se informacije zahtevajo prek ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih.

(5) Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, omogoči ponudniku storitev odreditve plačil in ponudniku storitev zagotavljanja informacij o računih, da upoštevata postopke avtentikacije, ki jih je ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, zagotovil uporabniku v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, in kadar je vključen ponudnik storitev odreditve plačil, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena.

5.3.6 Plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti

154. člen

(uporaba določb za plačilne instrumente za plačila majhnih vrednosti)

Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko v okvirni pogodbi o izdaji plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti dogovorita o naslednjem:

1. če plačilni instrument ne omogoča blokade, o izključitvi uporabe naslednjih določb: drugega odstavka 132. člena, 2. in 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 133. člena ter petega in šestega odstavka 137. člena tega zakona;

2. če se plačilni instrument uporablja anonimno oziroma ponudnik plačilne storitve zaradi drugih razlogov, značilnih za plačilni instrument, ne more dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena, o izključitvi uporabe naslednjih določb: 136. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 137. člena ter 148. člena tega zakona;

3. da ne glede na 121. člen tega zakona ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti uporabnika o zavrnitvi plačilnega naloga, če neizvršitev plačilnega naloga izhaja iz okoliščin posameznega primera;

4. da ne glede na 122. člen tega zakona plačnik ne more preklicati plačilnega naloga po tem, ko je posredoval plačilni nalog oziroma soglasje, da se plačilna transakcija izvrši, prejemniku plačila;

5. da ne glede na 127. člen tega zakona veljajo drugačni roki za izvršitev plačilne transakcije.

6. UPORABA DOLOČB 5. POGLAVJA TEGA ZAKONA V ZVEZI Z DRUGIMI PLAČILNIMI TRANSAKCIJAMI

155. člen

(druge plačilne transakcije)

Druge plačilne transakcije so transakcije, ki se izvršijo v kateri koli valuti, če se plačilna transakcija izvrši s prenosom denarnih sredstev med najmanj enim ponudnikom plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve na območju Republike Slovenije, in ponudnikom plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve na območju tretje države, in če niso zajete s četrtim odstavkom 85. člena tega zakona.

156. člen

(uporaba splošnih določb in določb, ki veljajo za pogodbo o plačilnih storitvah)

(1) Določbe 85. in 86. člena tega zakona in določbe podpoglavja 5.2 tega zakona, razen 2. in 3. točke četrtega odstavka 90. člena tega zakona, se uporabljajo za pogodbo o plačilnih storitvah, ki ureja izvrševanje drugih plačilnih transakcij, razen v primerih iz drugega do četrtega odstavka tega člena.

(2) Ne glede na tretji odstavek 90. člena oziroma prvi odstavek 103. člena tega zakona ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah ni treba zagotoviti informacij glede najdaljšega roka izvršitve plačilne transakcije prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev v tretji državi, če v trenutku sklenitve okvirne pogodbe s temi informacijami ne razpolaga. Ponudnik plačilnih storitev si v tem primeru po najboljših močeh prizadeva, da uporabniku zagotovi informacije o predvidenem roku izvršitve.

(3) Če je v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije v pogodbi o plačilnih storitvah dogovorjeno, da ponudnik plačilnih storitev svojemu uporabniku zaračuna tudi nadomestila, ki jih za izvršitev plačilne transakcije zaračunava drug ponudnik plačilnih storitev ali posrednik, ki sodeluje pri izvrševanju plačilne transakcije, ponudnik plačilnih storitev uporabnika pred odreditvijo transakcije obvesti o višini teh nadomestil. Če ponudnik plačilnih storitev v času odreditve transakcije s temi informacijami ne razpolaga, si po najboljših močeh prizadeva, da uporabniku zagotovi informacije o predvideni višini nadomestil.

(4) Za okvirno pogodbo, ki ureja izvrševanje drugih plačilnih transakcij z uporabo plačilnih instrumentov, se ne uporabljata 101. in 102. člen tega zakona.

157. člen

(uporaba določb, ki veljajo za izvrševanje plačilnih transakcij)

Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita, da se posamezne določbe podpoglavja 5.3 tega zakona v celoti ali deloma ne uporabljajo za druge plačilne transakcije.

7. IZDAJANJE ELEKTRONSKEGA DENARJA

7.1 Storitve izdajanja elektronskega denarja

158. člen

(izdajatelji elektronskega denarja)

(1) Na območju Republike Slovenije lahko storitve izdajanja elektronskega denarja opravljajo naslednji subjekti, za katere se v nadaljevanju tega zakona uporablja izraz izdajatelji elektronskega denarja:

1. banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno izdajajo elektronski denar na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

2. družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom, in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo storitve izdajanja elektronskega denarja na območju Republike Slovenije, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

3. družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo,

4. Banka Slovenije, ko ne deluje v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije,

5. UJP ter drugi državni organi in samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, kadar izdajajo elektronski denar v okviru svojih izključnih pristojnosti na podlagi posebnega zakona.

159. člen

(storitve izdajanja elektronskega denarja)

(1) Pogodba o izdajanju elektronskega denarja je pogodba, s katero se izdajatelj elektronskega denarja zaveže izdati elektronski denar imetniku v nominalni vrednosti prejetih denarnih sredstev.

(2) Izdajatelj elektronskega denarja pred sklenitvijo pogodbe o izdajanju elektronskega denarja posreduje imetniku elektronskega denarja informacije o pogojih unovčenja sredstev, vključno z vsemi nadomestili, tako da ima imetnik dovolj časa, da se z njimi seznani.

(3) Elektronski denar se v časovnem obdobju od izdaje do potrošnje ne obrestuje. Izdajatelj elektronskega denarja imetniku elektronskega denarja tudi ne sme ponuditi drugih koristi, povezanih s časovnim obdobjem, v katerem imetnik hrani elektronski denar.

(4) Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede pravnega razmerja med izdajateljem elektronskega denarja in imetnikom elektronskega denarja uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

160. člen

(pravica imetnika elektronskega denarja do unovčitve sredstev)

(1) Imetnik elektronskega denarja lahko kadar koli zahteva, da mu izdajatelj elektronskega denarja unovči protivrednost izdanega elektronskega denarja, ki ga hrani.

(2) Izdajatelj elektronskega denarja lahko imetniku elektronskega denarja zaračuna nadomestila in druge stroške le, če je tako določeno v pogodbi o izdajanju elektronskega denarja in če:

1. se unovčenje sredstev zahteva pred prenehanjem pogodbe o izdajanju elektronskega denarja,

2. je pogodba o izdajanju elektronskega denarja sklenjena za določen čas, imetnik elektronskega denarja pa prekine pogodbo pred iztekom pogodbe, ali

3. se unovčenje sredstev zahteva več kot eno leto po prenehanju pogodbe o izdajanju elektronskega denarja.

(3) Vsako nadomestilo ali drug strošek iz prejšnjega odstavka je v sorazmerju in v skladu z dejanskimi stroški, ki jih je imel izdajatelj elektronskega denarja zaradi zahteve imetnika elektronskega denarja za unovčenje sredstev.

(4) Pravice imetnika elektronskega denarja iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena s pogodbo ni mogoče izključiti oziroma omejiti. V pogodbi o izdajanju elektronskega denarja se jasno navedejo pogoji za unovčenje elektronskega denarja, vključno z vsemi nadomestili.

(5) Če se unovčenje sredstev zahteva pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o izdajanju elektronskega denarja, lahko imetnik elektronskega denarja zahteva, da se izplača protivrednost izdanega elektronskega denarja delno ali v celoti.

(6) Če imetnik elektronskega denarja zahteva unovčenje sredstev ob izteku pogodbe ali v enem letu po izteku veljavnosti pogodbe o izdajanju elektronskega denarja, se izplača:

1. celotna protivrednost hranjenega elektronskega denarja, ali

2. protivrednost hranjenega elektronskega denarja v višini, ki jo zahteva imetnik elektronskega denarja, če je elektronski denar izdala hibridna družba za izdajo elektronskega denarja iz drugega odstavka 162. člena tega zakona, in se vnaprej ne ve, kolikšen delež sredstev se bo uporabil kot elektronski denar.

(7) Izdajatelj elektronskega denarja in imetnik elektronskega denarja, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita o drugačnih pogojih za unovčenje sredstev.

7.2 Družbe za izdajo elektronskega denarja

161. člen

(družba za izdajo elektronskega denarja)

(1) Družba za izdajo elektronskega denarja je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja.

(2) Družba za izdajo elektronskega denarja države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja.

(3) Družba za izdajo elektronskega denarja je organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(4) Za družbo za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(5) Za družbe za izdajo elektronskega denarja se smiselno uporabljajo določbe 23. in 25. člena tega zakona, če družba za izdajo elektronskega denarja opravlja plačilne storitve, ter 32. do 39. člena, 40. do 51. člena, 53. in 54. člena, 73. in 74. člena, 79. do 81. člena, 83. in 84. člena, 240. do 242. člena, 245. do 259. člena, 274. do 277. člena ter 282. in

283. člena tega zakona in regulativni tehnični standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s petim odstavkom 28. člena in sedmim odstavkom 29. člena Direktive 2015/2366/EU, če ni v tem poglavju določeno drugače.

(6) Ne glede na prejšnji odstavek družba za izdajo elektronskega denarja ne sme izdajati elektronskega denarja prek zastopnikov, lahko pa pooblasti fizično ali pravno osebo, da distribuira in unovčuje elektronski denar v njenem imenu.

(7) Družba za izdajo elektronskega denarja lahko prek zastopnika opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za zastopnike plačilnih institucij določa ta zakon.

(8) Družba za izdajo elektronskega denarja tretje države, ki je upravičena izdajati elektronski denar v državi sedeža, lahko izdaja elektronski denar tudi na ozemlju Republike Slovenije, vendar samo prek podružnice in pod pogoji, določenimi v tem zakonu, ter ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja bančništvo, o opravljanju bančnih storitev banke tretje države in dovoljenju za ustanovitev podružnice banke tretje države.

(9) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino dokumentacije in dokazil, ki jih je treba priložiti k zahtevam, o katerih je pristojna odločati Banka Slovenije po določbah tega poglavja, in podrobnejšo vsebino obvestil in način pošiljanja obvestil, ki jih morajo družbe za izdajo elektronskega denarja pošiljati Banki Slovenije v skladu z določbami tega poglavja.

162. člen

(dejavnost družb za izdajo elektronskega denarja)

(1) Družba za izdajo elektronskega denarja lahko začne izdajati elektronski denar, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja. Družba za izdajo elektronskega denarja lahko poleg izdajanja

elektronskega denarja opravlja tudi plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, ki so povezane z izdajanjem elektronskega denarja, pod pogoji, ki jih za opravljanje teh storitev določa ta zakon.

(2) Družba za izdajo elektronskega denarja lahko poleg storitev iz prejšnjega odstavka opravlja tudi naslednje dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: hibridna družba za izdajo elektronskega denarja):

1. plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, vključno z dajanjem posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov,

2. storitve upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom,

3. druge gospodarske dejavnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih glede izvajanja teh dejavnosti določa drug zakon.

(3) Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo določbe tega zakona o družbi za izdajo elektronskega denarja, razen če zakon za hibridne družbe za izdajo elektronskega denarja določa drugače.

(4) Družba za izdajo elektronskega denarja lahko, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov, opravlja tudi operativne in pomožne storitve, povezane z izdajanjem elektronskega denarja ali opravljanjem plačilnih storitev, kot so menjava valut, shranjevanje in obdelava podatkov, dejavnost hrambe v zvezi s plačilnimi storitvami.

(5) Družba za izdajo elektronskega denarja sredstva, ki jih prejme od imetnika elektronskega denarja, takoj zamenja za elektronski denar.

(6) Za družbo za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, se smiselno uporabljata drugi odstavek 12. člena in četrti odstavek 28. člena tega zakona.

(7) Družba za izdajo elektronskega denarja ne sme odobriti posojila iz sredstev, ki jih je prejela v zameno za elektronski denar in jih mora varovati v skladu s 166. členom tega zakona.

163. člen (ustanovni kapital)

(1) Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije ustanovni kapital vsaj v višini 350.000 eurov.

(2) Pri izračunu ustanovnega kapitala iz prejšnjega odstavka se upoštevajo postavke iz točk (a) do (e) prvega odstavka 26. člena Uredbe 575/2013/EU.

164. člen (minimalni kapital)

(1) Družba za izdajo elektronskega denarja ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od vrednosti:

1. ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi prejšnjega člena, ali

2. kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena.

(2) Kapitalska zahteva za družbo za izdajo elektronskega denarja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja je enaka dvema odstotkoma povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku. Povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku je povprečni celotni znesek finančnih obveznosti v zvezi z izdanim elektronskim denarjem ob koncu vsakega koledarskega dne v prejšnjih šestih koledarskih mesecih, ki se izračuna na prvi koledarski dan vsakega koledarskega meseca in se uporablja za ta koledarski mesec. Če družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku določi na podlagi predvidenega dnevnega povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom iz 3. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(3) Kapitalska zahteva za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja storitve iz 1. točke drugega odstavka 162. člena tega zakona, se izračuna kot seštevek vrednosti kapitalske zahteve iz prejšnjega odstavka in vrednosti kapitalske zahteve za dejavnost plačilnih storitev, izračunani po metodi, ki jo določi Banka Slovenije na podlagi

55. člena tega zakona.

(4) Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja, ki omogoča imetnikom elektronskega denarja vplačilo denarnih sredstev tudi za namene, ki niso povezani z izdajo elektronskega denarja, pri tem pa znesek elektronskega denarja v obtoku ni vnaprej določen oziroma znan, se kapitalska zahteva izračuna za reprezentativni del vplačanih sredstev, ki naj bi se predvidoma uporabil kot elektronski denar, če je mogoče ta del primerno oceniti na podlagi preteklih podatkov. Če družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se reprezentativni del določi na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom iz 3. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(5) Kapital družbe za izdajo elektronskega denarja se izračuna s smiselno uporabo

63. in 64. člena tega zakona ter podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 67. člena tega zakona. Družba za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja plačilne storitve, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, v izračunu kapitala za dejavnost izdajanja elektronskega denarja ne sme uporabiti sestavin kapitala, ki jih je namenila za pokrivanje kapitalskih zahtev za dejavnost plačilnih storitev, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja. Družba za izdajo elektronskega denarja izračunava kapitalske zahteve in kapital ter poroča ob smiselni uporabi 66. člena tega zakona ter podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 67. člena tega zakona.

(6) Banka Slovenije lahko od družbe za izdajo elektronskega denarja, na podlagi upoštevanja kvalitete sistema upravljanja s tveganji družbe, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, zahteva izredno zvišanje ali dovoli znižanje kapitalskih zahtev iz tega člena, vendar največ za 20 odstotkov, na podlagi smiselne uporabe 61. in 62. člena tega zakona.

165. člen

(posebna pravila glede kvalificiranih imetnikov)

Ne glede na 33. člen tega zakona, lahko Banka Slovenije, če hibridna družba za izdajo elektronskega denarja opravlja eno ali več dejavnosti iz 3. točke drugega odstavka

162. člena tega zakona, na predlog bodočega imetnika kvalificiranega deleža odloči, da se za pridobitev kvalificiranega deleža v taki hibridni družbi za izdajo elektronskega denarja zahteve iz 33. člena tega zakona deloma ali v celoti ne uporabljajo. Pri tem Banka Slovenije zlasti upošteva pravnoorganizacijsko obliko ter vrsto in obseg gospodarskih dejavnosti iz 3.

točke drugega odstavka 162. člena tega zakona, ki jih opravlja hibridna družba za izdajo elektronskega denarja, ter pravnoorganizacijsko obliko ter vrsto in obseg dejavnosti, ki jih opravlja bodoči imetnik kvalificiranega deleža.

166. člen

(varstvo denarnih sredstev imetnikov elektronskega denarja)

(1) Družba za izdajo elektronskega denarja sredstva, ki jih je prejela v zameno za izdani elektronski denar, varuje smiselno enako kot plačilna institucija v skladu z 68. do

71. členom tega zakona, če ni v tem členu določeno drugače.

(2) Družbi za izdajo elektronskega denarja sredstev, ki jih prejme v obliki plačila z uporabo plačilnega instrumenta, ni treba zaščititi, dokler se ne vknjižijo v dobro na njen plačilni račun ali se ji drugače dajo na razpolago v skladu z zahtevami tega zakona glede roka izvršitve plačilne storitve. V vsakem primeru morajo biti prejeta denarna sredstva zaščitena najpozneje peti delovni dan po izdaji elektronskega denarja.

(3) Družba za izdajo elektronskega denarja, ki v skladu s 1. točko drugega odstavka 162. člena tega zakona opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, mora pri opravljanju plačilnih storitev, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, upoštevati določbe podpoglavja 2.8 tega zakona.

(4) Družba za izdajo elektronskega denarja predhodno obvesti Banko Slovenije o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev, ki so bila prejeta v zameno za izdani elektronski denar, in predloži ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

(5) Banka Slovenije predpiše podrobnejša pravila za varna sredstva z nizkim tveganjem, v katera lahko družba za izdajo elektronskega denarja naloži sredstva, ki jih je prejela v zameno za izdani elektronski denar.

167. člen

(družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo)

(1) Banka Slovenije lahko na zahtevo vložnika zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja odloči, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede sistema upravljanja notranjih kontrol, kapitala in kapitalskih zahtev, imetništva kvalificiranih deležev in glede varstva denarnih sredstev imetnika elektronskega denarja, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati družba za izdajo elektronskega denarja (v nadaljnjem besedilu: družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo), ter mu dovoli vpis v register družb za izdajo elektronskega denarja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. ima sedež v Republiki Sloveniji,

2. vse poslovne dejavnosti ustvarjajo povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku, ki ne presega 200.000 eurov,

3. člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izdajanja elektronskega denarja, smiselno izpolnjujejo pogoje, ki jih določa prvi odstavek 32. člena tega zakona.

(2) Določbe tega podpoglavja o zahtevah za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo tudi za družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, razen določbe o zahtevah, ki jih je Banka Slovenije družbi za izdajo elektronskega denarja dovolila opustiti v skladu s tem členom ali če ta zakon izrecno določa,

da se za družbe za izdajo elektronskega denarja posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

(3) Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki omogoča imetnikom elektronskega denarja vplačilo denarnih sredstev v zvezi z izdajo elektronskega denarja in za druge namene, ki niso povezani z izdajo elektronskega denarja, pri tem pa znesek elektronskega denarja v obtoku ni vnaprej določen oziroma znan, se za namen iz

2. točke prvega odstavka tega člena upošteva reprezentativni del vplačanih sredstev, ki naj bi se predvidoma uporabil kot elektronski denar, če je ta reprezentativni del mogoče razumno oceniti na podlagi preteklih podatkov. Če hibridna družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se reprezentativni del oceni na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom, priloženim k zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(4) Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona le, če so plačilne storitve povezane z izdanim elektronskim denarjem. Ne glede na prejšnji stavek lahko družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka

5. člena tega zakona, tudi če te storitve niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije na podlagi 76. člena tega zakona.

(5) Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko izdaja elektronski denar samo na način, ki imetniku omogoča shranjevanje elektronskega denarja na plačilnem instrumentu ali plačilnem računu, do vrednosti največ 150 eurov.

(6) Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo:

1. takoj obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena,

2. enkrat na leto poroča Banki Slovenije o povprečnem znesku elektronskega denarja v obtoku na dan 31. decembra.

(7) Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko opravlja storitve izdajanja elektronskega denarja na območju:

- Republike Slovenije neposredno ali na podlagi pooblastitve fizične ali pravne osebe za distribuiranje in unovčevanje elektronskega denarja v njenem imenu, ali

- tretje države.

(8) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino obvestil in način pošiljanja obvestil, ki jih družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo pošiljajo Banki Slovenije v skladu z določbami tega poglavja.

8. PRIMERLJIVOST NADOMESTIL, POVEZANIH S PLAČILNIMI RAČUNI, ZAMENJAVA PLAČILNEGA RAČUNA IN DOSTOP DO OSNOVNEGA PLAČILNEGA RAČUNA

168. člen

(področje urejanja)

Pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjave plačilnih računov in dostopa do osnovnih plačilnih računov se uporabljajo za vse plačilne

račune, ki omogočajo vsaj polog gotovine na plačilni račun in dvig gotovine s plačilnega računa ter izvrševanje plačilnih transakcij.

8.1 Primerljivost nadomestil, povezanih s plačilnimi računi

169. člen

(objava seznama s standardizirano terminologijo)

Banka Slovenije na svoji spletni strani objavi seznam s standardizirano terminologijo.

170. člen

(dokument z informacijami o nadomestilih in glosar)

(1) Ponudnik plačilnih storitev pravočasno, pred sklenitvijo okvirne pogodbe, potrošniku brezplačno, v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, zagotovi dokument z informacijami o nadomestilih glede najbolj reprezentativnih storitev, povezanih s plačilnim računom, s seznama s standardizirano terminologijo (v nadaljnjem besedilu: dokument z informacijami o nadomestilih) in glosar.

(2) Dokument z informacijami o nadomestilih vsebuje vse standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo. Ponudnik plačilnih storitev v dokumentu z informacijami o nadomestilih navede zgolj nadomestila za tiste storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.

(3) Dokument z informacijami o nadomestilih:

1. je kratek in vsebinsko zaključen dokument;

2. je pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;

3. je enako razumljiv, ko je natisnjen ali fotokopiran v črno-beli obliki, če je izvirnik barven;

4. je v slovenskem, ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

5. vsebuje točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se uporablja valuta plačilnega računa ali druga valuta EU, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

6. vsebuje naslov »dokument z informacijami o nadomestilih «, ki je naveden na vrhu prve strani poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od ostalega gradiva;

7. vsebuje navedbo, da zajema nadomestila za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, in da so izčrpne predpogodbene in pogodbene informacije o vseh storitvah na voljo v drugih dokumentih.

(4) Ponudnik plačilnih storitev dokument z informacijami o nadomestilih zagotovi ločeno od informacij iz 90. člena tega zakona.

(5) Če ponudnik plačilnih storitev ponuja eno ali več storitev v paketu storitev, povezanih s plačilnim računom, zagotovi, da dokument z informacijami o nadomestilih razkriva nadomestilo za celotni paket, storitve, vključene v paket, in njihovo količino ter dodatno nadomestilo za katerokoli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket.

(6) Ponudnik plačilnih storitev da potrošnikom na voljo tudi glosar, ki vključuje najmanj standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in z njim povezane opredelitve pojmov.

(7) Glosar iz prejšnjega odstavka, vključno z morebitnimi drugimi opredelitvami pojmov, je oblikovan v jasnem in nedvoumnem jeziku ter ne sme biti zavajajoč.

(8) Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da sta dokument z informacijami o nadomestilih in glosar vedno na voljo potrošniku.

(9) Ponudnik plačilnih storitev da oba dokumenta iz prejšnjegaodstavka na voljo na način, ki je lahko dostopen, v elektronski obliki, na svojih spletnih straneh, kadar so na voljo, in v prostorih ponudnika plačilnih storitev.

(10) Poleg primera iz prvega odstavka tega člena ponudnik plačilnih storitev zagotovi potrošniku oba dokumenta iz osmega odstavka tega člena brezplačno tudi v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov vedno, kadar potrošnik to od njega zahteva.

171. člen

(obračun nadomestil)

(1) Ob upoštevanju 94. in 95. člena tega zakona ponudnik plačilnih storitev potrošniku vsaj enkrat letno brezplačno zagotovi obračun vseh zaračunanih nadomestil ter ga, kadar je to ustrezno, informira o obrestnih merah iz 4. točke četrtega odstavka tega člena za storitve, povezane s plačilnim računom. Pri tem uporabi standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se dogovorita o načinu posredovanja obračuna nadomestil.

(3) Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil na zahtevo potrošnika zagotovi v papirni obliki.

(4) Obračun nadomestil, za obdobje na katero se nanaša, vsebuje najmanj naslednje informacije:

1. nadomestilo na enoto, zaračunano za vsako storitev, in kolikokrat je bila storitev uporabljena;

2. kadar so storitve združene v paket, nadomestilo, zaračunano za celotni paket, in kolikokrat je bilo nadomestilo za paket zaračunano, ter dodatno nadomestilo, zaračunano za katero koli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket;

3. skupni znesek nadomestil, zaračunanih za vsako storitev, vsak paket storitev in storitve, ki presegajo količino, vključeno v nadomestilo za paket;

4. kadar je to ustrezno, obrestno mero za posojilo, povezano s plačilnim računom, vključno s posojili v obliki prekoračitve na plačilnem računu, in skupni znesek obresti;

5. skupni znesek nadomestil, zaračunanih za vse storitve.

(5) Obračun nadomestil:

1. je pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;

2. vsebuje točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se mora uporabljati valuta plačilnega računa ali druga valuta, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

3. vsebuje naslov »obračun nadomestil«, ki je naveden na vrhu prve strani obračuna poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od drugih dokumentov;

4. je v slovenskem, ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev.

(6) Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil zagotovi ločeno od informacij iz

94. in 95. člena tega zakona.

172. člen

(informacije za potrošnike)

(1) Ponudnik plačilnih storitev v pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju za potrošnike uporablja standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja. Ponudnik plačilnih storitev lahko uporablja tržna imena v dokumentu z informacijami o nadomestilih in v obračunu nadomestil pod pogojem, da ta tržna imena dopolnjujejo standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in da dodatno označujejo zadevne storitve.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko ponudnik plačilnih storitev uporablja tržna imena za označevanje storitev v pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju, pod pogojem, da jasno določajo ustrezne standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.

173. člen (primerjalna spletna mesta)

(1) Banka Slovenije na svoji spletni strani omogoči brezplačni dostop do primerjave nadomestil, vključno z nadomestili za storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih zaračunavajo ponudniki plačilnih storitev v Republiki Sloveniji.

(2) Način in obliko objave nadomestil iz prejšnjega odstavka ter način, obliko in roke za posredovanje podatkov o nadomestilih Banki Slovenije določi Banka Slovenije.

174. člen

(plačilni računi v paketu z drugim produktom ali storitvijo)

(1) Kadar ponudnik plačilnih storitev plačilni račun ponuja kot del paketa z drugim produktom ali storitvijo, ki ni povezana s plačilnim računom, potrošnika obvesti, ali lahko pogodbo za odprtje plačilnega računa sklene ločeno.

(2) Če lahko potrošnik sklene pogodbo za odprtje plačilnega računa ločeno, ponudnik plačilnih storitev ločeno zagotovi tudi informacije o stroških oziroma nadomestilih, ki veljajo za posamezne ostale produkte in storitve v tem paketu, glede katerih se lahko pogodba sklene ločeno.

8.2 Zamenjava plačilnega računa

175. člen

(zamenjava plačilnega računa znotraj države članice)

(1) Ponudnik plačilnih storitev vsakemu potrošniku, ki odpre ali ima plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, v zvezi s plačilnimi računi z isto valuto omogoči zamenjavo plačilnega računa.

(2) Postopek zamenjave začne prejemni ponudnik plačilnih storitev, ko od potrošnika prejme pisno pooblastilo v slovenskem, ali v drugem jeziku, za katerega se

dogovorita. Pisno pooblastilo je oblikovano jasno in razumljivo. V primeru skupnega plačilnega računa prejemni ponudnik plačilnih storitev pridobi pisno pooblastilo od vsakega imetnika posebej. Prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku posreduje kopijo pooblastila.

(3) Pooblastilo potrošnika vsebuje izrecno soglasje:

- prenosnemu ponudniku plačilnih storitev za izvedbo posameznih nalog iz petega oziroma šestega odstavka tega člena in

- prejemnemu ponudniku plačilnih storitev za izvedbo posameznih nalog iz sedmega odstavka tega člena.

(4) V pooblastilu iz prejšnjega odstavka potrošnik opredeli:

- seznam ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil, trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih želi potrošnik prenesti na nov plačilni račun;

- datum, od katerega se trajni nalogi in direktne obremenitve izvajajo s plačilnega računa, ki ga odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev. Ta datum je najmanj šest delovnih dni po dnevu, ko prejemni ponudnik plačilnih storitev od prenosnega ponudnika plačilnih storitev prejme prenesene dokumente na podlagi šestega odstavka tega člena;

- če želi zapreti račun pri prenosnemu ponudniku plačilnih storitev, tudi datum zaprtja tega plačilnega računa.

(5) Prejemni ponudnik plačilnih storitev najpozneje v dveh delovnih dneh po prejemu pooblastila potrošnika od prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:

1. prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje seznam veljavnih trajnih nalogov in razpoložljive informacije o soglasjih za direktne obremenitve, za katere potrošnik želi, da se začnejo izvrševati prek plačilnega računa pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;

2. prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje vse informacije o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih;

3. kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na račun potrošnika, ki ga ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati direktne obremenitve in kreditna plačila;

4. od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;

5. na dan, ki ga določi potrošnik, prenese morebitno preostalo pozitivno stanje sredstev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev,

6. na dan, ki ga določi potrošnik, zapre plačilni račun pri prenosnem ponudniku plačilnih storitev.

(6) Xxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev po prejemu zahteve prejemnega ponudnika plačilnih storitev izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:

1. v petih delovnih dneh posreduje informacije iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka;

2. kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati kreditna plačila in direktne obremenitve na plačilnem računu in o tem obvesti plačnika oziroma prejemnika plačila;

3. od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;

4. na dan, določen v pooblastilu, s plačilnega računa prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;

5. ob upoštevanju 98. člena tega zakona na datum, določen v pooblastilu, zapre plačilni račun, če potrošnik na njem nima neporavnanih obveznosti in pod pogojem, da so bile izvedene naloge iz 1., 2. in 4. točke tega odstavka. Ponudnik plačilnih storitev nemudoma obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa potrošnika.

(7) Prejemni ponudnik plačilnih storitev v petih delovnih dneh po prejemu informacij iz petega odstavka tega člena izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika, v obsegu, ki ga omogočajo informacije, ki jih je posredoval prenosni ponudnik plačilnih storitev ali potrošnik:

1. vzpostavi trajne naloge, ki jih je zahteval potrošnik, in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;

2. zagotovi vse potrebno za sprejemanje direktnih obremenitev in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;

3. kadar je to ustrezno, seznani potrošnike z njihovimi pravicami na podlagi točke (d) tretjega odstavka 5. člena Uredbe št. 260/2012/EU;

4. plačnike, navedene v pooblastilu, ki izvajajo ponavljajoča se dohodna kreditna plačila na plačilni račun potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje plačnikov, od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da posreduje manjkajoče informacije;

5. prejemnike plačil, navedene v pooblastilu, ki uporabljajo direktne obremenitve za pridobivanje denarnih sredstev s plačilnega računa potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in datumu začetka izvrševanja direktnih obremenitev s tega računa, ter jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje prejemnikov plačil, manjkajoče informacije zahteva od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev.

(8) Če se potrošnik odloči, da bo namesto izrecnega soglasja prejemnemu ponudniku plačilnih storitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena, plačnikom ali prejemnikom plačila osebno posredoval informacije iz 4. in 5. točke prejšnjega odstavka, prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku v roku iz prejšnjega odstavka posreduje standardizirana obvestila s podatki o plačilnem računu in začetnim datumom, navedenim v pooblastilu.

(9) Ob upoštevanju drugega odstavka 134. člena tega zakona prenosni ponudnik plačilnih storitev zato, da med postopkom zamenjave potrošnik ni oviran, ne blokira plačilnih instrumentov pred datumom, določenim v pooblastilu potrošnika.

176. člen

(storitev čezmejne zamenjave plačilnega računa)

(1) Xxxxxxxx ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, potrošniku, kadar mu ta sporoči, da želi odpreti plačilni račun pri prevzemnem ponudniku plačilnih storitev v drugi državi članici, ob prejemu take zahteve:

1. kadar je na voljo, brezplačno posreduje seznam vseh obstoječih aktivnih trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih upravlja prenosni ponudnik plačilnih storitev, ter informacije, ki so na voljo o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, ki jih upravlja prejemnik plačila, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih. Ta seznam za prejemnega ponudnika plačilnih storitev ne pomeni obveznosti vzpostavitve storitev, ki jih ne zagotavlja;

2. prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev s potrošnikovega plačilnega računa na potrošnikov plačilni račun pri prevzemnem ponudniku plačilnih storitev, pod pogojem, da takšna zahteva vsebuje vse podatke o prevzemnem ponudniku plačilnih storitev in plačilnem računu potrošnika;

3. zapre plačilni račun potrošnika.

(2) Ob upoštevanju prvega odstavka 98. člena tega zakona in pod pogojem, da potrošnik na tem plačilnem računu nima neporavnanih obveznosti, ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, na datum, ki ga potrošnik določi v zahtevi, opravi naloge iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka. Ta datum mora biti najmanj šest delovnih dni po tem, ko ponudnik plačilnih storitev prejme zahtevo potrošnika.

(3) Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se lahko dogovorita, da se prejšnji odstavek deloma ali v celoti ne uporablja.

(4) Ponudnik plačilnih storitev takoj obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa.

177. člen

(nadomestila, povezana z zamenjavo plačilnega računa)

(1) Xxxxxxxx in prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku brezplačno posredujeta njegove osebne podatke in informacije o obstoječih trajnih nalogih in direktnih obremenitvah, ki jih ima pri prenosnem ali prejemnem ponudniku plačilnih storitev.

(2) Prenosni ponudnik plačilnih storitev brezplačno posreduje informacije, ki jih prejemni ponudnik plačilnih storitev zahteva v skladu s 1. točko šestega odstavka 175. člena tega zakona. Prenosni ponudnik plačilnih storitev za to ne sme zaračunati stroškov potrošniku ali prejemnemu ponudniku plačilnih storitev.

(3) Morebitna nadomestila, ki jih prenosni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za zaprtje plačilnega računa pri njem, morajo biti določena v skladu z 98. členom tega zakona.

(4) Morebitna nadomestila, ki jih prenosni ali prejemni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za storitve iz 175. člena tega zakona, razen storitev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški ponudnika plačilnih storitev.

178. člen

(odgovornost ponudnika plačilnih storitev za pravilno izvedbo zamenjave plačilnega računa)

(1) Ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri zamenjavi plačilnega računa, je odgovoren za pravilno izvedbo zamenjave plačilnega računa in potrošniku nemudoma povrne celotno izgubo zneskov, vključno s stroški in obrestmi, ki jih je potrošnik utrpel, ker ponudnik plačilnih storitev ni ravnal v skladu s 175. členom tega zakona.

(2) Odgovornost ponudnika plačilnih storitev iz prejšnjega odstavka je izključena v primerih izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati, posledice pa bi bile kljub prizadevanjem ponudnika plačilnih storitev neizogibne, ali kadar je ravnanje oziroma opustitev ponudnika plačilnih storitev posledica izpolnjevanja obveznosti ponudnika plačilnih storitev, ki izhajajo iz drugih predpisov, ki zavezujejo ponudnika plačilnih storitev. Odgovornost ponudnika plačilnih storitev je izključena tudi, če je

finančna izguba posledica potrošnikove prevare ali goljufije, ali če potrošnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil svojih obveznosti v zvezi z zamenjavo plačilnega računa v skladu s tem zakonom.

179. člen

(informacije o zamenjavi plačilnega računa)

(1) Ponudnik plačilnih storitev da potrošniku na voljo informacije o postopku zamenjave plačilnega računa, in sicer o:

1. vlogah prenosnega in prejemnega ponudnika plačilnih storitev pri vsakem koraku postopka zamenjave iz 175. člena tega zakona;

2. časovnem okviru za dokončanje posameznih korakov;

3. morebitnih nadomestilih, zaračunanih za postopek zamenjave;

4. kakršnih koli informacijah, ki jih mora zagotoviti potrošnik;

5. postopkih izvensodnega reševanja sporov iz 286. člena tega zakona;

6. sistemu jamstva za vloge, v katerega je vključen.

(2) Informacije iz prejšnjega odstavka so brezplačno, v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, v vseh prostorih ponudnika plačilnih storitev, ki so dostopni potrošnikom, in v elektronski obliki, vedno na voljo na spletni strani ponudnika plačilnih storitev ter se na zahtevo posredujejo potrošnikom.

8.3 Dostop do osnovnega plačilnega računa

180. člen (prepoved razlikovanja)

(1) Potrošnika, ki zakonito prebiva v EU, in ki zaprosi za odprtje osnovnega plačilnega računa v EU ali do njega dostopa, banka ne sme razlikovati zlasti na podlagi državljanstva, prebivališča, spola, rase, barve kože, etničnega ali družbenega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodni skupnosti, narodni manjšini iz druge države, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Pogoji, ki veljajo za odprtje in dostop do osnovnega plačilnega računa, na noben način ne smejo biti neutemeljeno razlikovalni.

(2) Osnovni plačilni račun je vrsta plačilnega računa, ki ima značilnosti iz 182. člena tega zakona.

181. člen

(pravica dostopa do osnovnega plačilnega računa)

(1) Osnovni plačilni račun morajo potrošnikom ponujati vse banke, ki vodijo plačilne račune potrošnikov.

(2) Banka osnovni plačilni račun ponuja v obsegu, kot ga sicer ponuja v okviru svojega poslovanja.

(3) Potrošnik, ki zakonito prebiva v EU, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč, ima pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri banki. Ta pravica velja ne glede na potrošnikovo stalno prebivališče.

(4) Banka postopek odpiranja osnovnega plačilnega računa oblikuje tako, da uveljavljanje te pravice ni preveč težavno ali obremenjujoče za potrošnika. Banka osnovni plačilni račun odpre brez nepotrebnega odlašanja oziroma najpozneje v desetih delovnih dneh od prejema popolne prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa.

(5) Rok iz prejšnjega odstavka velja tudi v primeru zavrnitve prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa.

(6) Banka zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Banka v tem primeru ukrepa v skladu z zakonom, ki ureja področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.

(7) Banka lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, če:

1. potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev iz prvega odstavka 182. člena tega zakona, razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen, da bo ta plačilni račun zaprt. Banka lahko v ta namen upošteva pisno izjavo, ki jo podpiše potrošnik;

2. potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;

3. ima banka informacije, da je na plačilnem računu potrošnika, vključno z osnovnim plačilnim računom, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev na tem računu na podlagi zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ali zakona, ki ureja davčni postopek, vzpostavljena evidenca o neizvršenih sklepih za izvršbo ali prisilno izterjavo.

(8) V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena banka po sprejetju odločitve o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika nemudoma pisno in brezplačno obvesti o zavrnitvi prošnje in konkretnem razlogu za zavrnitev, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(9) Banka v primeru zavrnitve prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika obvesti o postopku pritožbe zoper zavrnitev prošnje o odprtju osnovnega plačilnega računa, pravici, da o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom tega zakona. V obvestilu banka navede tudi ustrezne kontaktne podatke.

(10) Banka odprtja osnovnega plačilnega računa ne sme pogojevati z nakupom dodatnih storitev ali delnic banke, razen če je slednje pogoj za vse potrošnike, ki so v pogodbenem razmerju z banko.

182. člen

(značilnosti osnovnega plačilnega računa)

(1) Xxxxxxx plačilni račun zajema naslednje storitve:

1. storitve, ki so potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa;

2. storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun;

3. storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa v EU na bančnem okencu ali bankomatih med obratovalnim časom banke ali izven njega;

4. izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev;

5. izvrševanje domačih in čezmejnih plačilnih transakcij s plačilno kartico, vključno z internetnimi plačili;

6. izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek internetnih storitev banke, če to banka omogoča v okviru svojega rednega poslovanja.

(2) Banka osnovni plačilni račun zagotavlja vsaj v eurih.

(3) Potrošniki lahko z osnovnim plačilnim računom opravljajo neomejeno število transakcij v zvezi s storitvami iz prvega odstavka tega člena.

(4) Banka potrošniku zagotovi možnost izvrševanja plačilnih transakcij z osnovnega plačilnega računa v poslovalnici banke in prek interneta, če banka to omogoča.

(5) Banke lahko na zahtevo potrošnika omogočijo prekoračitev pozitivnega stanja denarnih sredstev na osnovnem plačilnem računu in izvrševanje plačilnih transakcij s kreditno kartico, pri čemer banke potrošnikom, poleg informacij po tem zakonu, zagotovijo tudi informacije v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite.

(6) Dostop do osnovnega plačilnega računa ali njegova uporaba ne smeta biti omejena ali pogojena z uporabo prekoračitve iz prejšnjega odstavka.

183. člen

(nadomestila, povezana z osnovnim plačilnim računom)

(1) Banka lahko v zvezi z zagotavljanjem osnovnega plačilnega računa iz prejšnjega člena oziroma v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti iz okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa potrošniku zaračunava le primerno nadomestilo ali mu te storitve nudi brezplačno.

(2) Banka Slovenije določi način izračuna višine primernega nadomestila iz prejšnjega odstavka, pri čemer upošteva najmanj nacionalno raven prihodkov in povprečna nadomestila, ki jih banke v Republiki Slovenije zaračunavajo za storitve, povezane s plačilnim računom.

(3) V aktu iz prejšnjega odstavka Banka Slovenije lahko določi najvišje število transakcij za storitve iz 4. in 6. točke prvega odstavka prejšnjega člena ter za morebitne plačilne transakcije s kreditno kartico, za katere lahko banka zaračunava le primerno nadomestilo iz prvega odstavka tega člena, in tudi, da se lahko zaračunavajo dodatna nadomestila, če število opravljenih transakcij za te storitve v določenem obdobju preseže predpisano najvišje število.

184. člen

(okvirna pogodba, povezana z osnovnim plačilnim računom, in njena odpoved)

(1) Za okvirne pogodbe, ki zagotavljajo dostop do osnovnega plačilnega računa, veljajo določbe iz oddelka 5.2.2 tega zakona, razen če ta člen določa drugače.

(2) Banka lahko enostransko prekine okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa le, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

1. potrošnik je osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene;

2. na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije;

3. potrošnik je predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij takšne pravice ne bi pridobil;

4. potrošnik ne prebiva več zakonito v EU;

5. potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki, ki mu omogoča uporabo storitev iz prvega odstavka 182. člena tega zakona;

6. potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;

7. pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(3) Če banka okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa odpove na podlagi 2., 4. ali 5. točke prejšnjega odstavka, vsaj dva meseca pred začetkom veljavnosti odpovedi potrošnika pisno in brezplačno obvestiti o razlogih za odpoved, razen če bi bilo takšno razkritje prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(4) Če banka okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa odpove na podlagi 1., 3. ali 6. točke drugega odstavka tega člena, začne odpoved pogodbe učinkovati nemudoma.

(5) Banka v primeru odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa potrošnika obvesti o postopku pritožbe zoper odpoved okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa, o pravici, da o odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom tega zakona. V obvestilu banka navede tudi ustrezne kontaktne podatke.

185. člen

(splošne informacije o osnovnih plačilnih računih)

(1) Banka objavi informacije o razpoložljivosti in splošnih cenovnih pogojih osnovnih plačilnih računov, postopkih za uveljavitev pravice do dostopa do osnovnega plačilnega računa in o načinih za dostop do postopkov izvensodnega reševanja sporov na svojih spletnih straneh in v vseh prostorih, v katerih posluje s potrošniki.

(2) Banka da potrošniku brezplačno na voljo lahko dostopne informacije o posebnih značilnostih in pogojih uporabe osnovnega plačilnega računa, ki ga ponuja, z njim povezanih nadomestilih in brezplačno pomoč v zvezi s tem. Iz informacij mora biti jasno razvidno, da za dostop do osnovnega plačilnega računa nakup dodatnih storitev ni obvezen.

9. UNOVČEVANJE DOMICILIRANIH MENIC

186. člen

(dogovor o unovčevanju domiciliranih menic)

(1) Za papirno menico, ki jo je v skladu z zakonom, ki ureja menico, izdal ali akceptiral uporabnik, ki je pravna oseba, zasebnik ali podjetnik, v zvezi z opravljanjem dejavnosti, in ki je plačljiva v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na uporabnikovem plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev (v nadaljnjem besedilu: domicilirana menica), se šteje, da vključuje tudi:

1. nepreklicno pooblastilo uporabnika imetniku menice, ki je upravičen zahtevati plačilo na podlagi domicilirane menice v skladu z zakonom, ki ureja menico, da odredi izvršitev plačilne transakcije v breme plačnikovih sredstev pri plačnikovem ponudniku plačilnih storitev v skladu z domicilirano menico;

2. nepreklicno soglasje uporabnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, da v breme uporabnikovih denarnih sredstev izvrši plačilno transakcijo, ki jo odredi imetnik menice v skladu s prejšnjo točko.

(2) Določbe tega poglavja ne posegajo v pravice uporabnika, imetnika menice ali drugih oseb, ki so jih pridobili na podlagi zakona, ki ureja menico.

187. člen

(izvršitev plačilne transakcije na podlagi domicilirane menice)

(1) Imetnik domicilirane menice odredi izvršitev plačilne transakcije na podlagi domicilirane menice tako, da uporabnikovemu ponudniku plačilnih storitev predloži domicilirano menico in podatke za izvršitev plačilne transakcije v breme uporabnikovega plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev in s prenosom denarnih sredstev imetniku menice (v nadaljnjem besedilu: plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice).

(2) Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne izvršitev plačilne transakcije na podlagi plačilnega naloga za unovčitev domicilirane menice, če je:

1. imetnik domicilirane menice odredil plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice, ki je očitno v nasprotju z domicilirano menico (npr. glede zneska, domicila, zapadlosti menice), ali

2. plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice odredila oseba, ki ni menični upnik, ali druga oseba, ki jo je menični upnik pooblastil za odreditev plačilne transakcije zaradi plačila domicilirane menice.

10. OPRAVLJANJE IZVRŠBE NA DENARNA SREDSTVA IMETNIKA PLAČILNEGA RAČUNA PRI PONUDNIKU PLAČILNIH STORITEV

188. člen

(rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi)

(1) Ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa onemogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi in jih prenese na predpisane račune na podlagi sklepa sodišča ali drugega organa, pristojnega za izvršbo in zavarovanje, v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva, razen če je v tem poglavju določeno drugače.

(2) Določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje na dolžnikovih denarnih sredstvih pri organizaciji za plačilni promet, se ne uporabljajo v zvezi s plačilnimi računi, ki se uporabljajo izključno za namen izvrševanja plačilnih transakcij v skladu s tem zakonom.

(3) Izvršbe in zavarovanja na denarna sredstva neposrednihin posrednih uporabnikov državnega proračuna ter občinskih proračunov, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se lahko v skladu z 10. poglavjem tega zakona izvršujejo le preko podračunov enotnega zakladniškega računa države ali občine, odprtih pri UJP.

(4) Če je ponudnik plačilnih storitev izvršil rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi iz prvega odstavka tega člena, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, po tem ko je zaznal prenos denarnih sredstev oziroma je bil o njem obveščen. Ponudnik plačilnih storitev mora vzpostaviti tako stanje plačilnega računa imetnika, kakršno bi bilo, če sklep o izvršbi ne bi bil izvršen, in zagotoviti, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu imetnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(5) Ponudnik plačilnih storitev mora imetniku plačilnega računa povrniti tudi vsa zaračunana nadomestila ter obresti, do katerih je upravičen imetnik plačilnega računa v zvezi z neupravičenim prenosom denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi iz prejšnjega odstavka.

(6) Kadar ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos sredstev na podlagi prvega odstavka tega člena, mora imetniku plačilnega računa na njegovo zahtevo posredovati vse relevantne podatke, zlasti pa podatke o izdajatelju sklepa, znesku rubeža in prenosa in višini obveznosti iz sklepa o izvršbi.

189. člen (izdaja predpisov)

Minister, pristojen za finance, oziroma ministrica, pristojna za finance (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance), predpiše način ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi ali zavarovanju, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi izdajo davčni organi.

190. člen

(stroški izvrševanja sklepa o izvršbi in zavarovanju)

(1) Če ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, na denarnih sredstvih imetnika plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

(2) Za namen izvajanja nadzora primernosti višine stroškov iz prejšnjega odstavka so ponudniki plačilnih storitev Banki Slovenije, ob vsaki spremembi oziroma najmanj enkrat letno, najpozneje do 31. januarja za preteklo koledarsko leto, dolžni predložiti pravilne in popolne podatke o višini nadomestil, ki so jih zaračunavali za izvajanje posameznih dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

(3) Ponudniki plačilnih storitev na svojih spletnih straneh objavijo pravilne in popolne podatke o višini nadomestil, ki jih zaračunavajo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

11. REGISTER TRANSAKCIJSKIH RAČUNOV

191. člen

(register transakcijskih računov)

(1) Register transakcijskih računov je enotna informatiziranabaza podatkov o transakcijskih računih in imetnikih transakcijskih računov.

(2) Register transakcijskih računov vzpostavi in upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljnjem besedilu: agencija).

192. člen

(zagotavljanje podatkov za register transakcijskih računov)

(1) Banke, ki vodijo transakcijske račune, Banka Slovenije glede računov bank in hranilnic, ki jih vodi v skladu z zakonom, ter UJP glede podračunov, ki jih vodi v skladu z zakonom, agenciji tekoče zagotavljajo podatke za vzpostavitev in vodenje registra transakcijskih računov.

(2) V registru transakcijskih računov se obdelujejo podatki o:

1. imetniku transakcijskega računa:

- ime, priimek in naslov prebivališča imetnika, ki je fizična oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov ter ime in priimek imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, ali naziv in naslov drugega imetnika transakcijskega računa;

- davčna številka imetnika, če je imetnik vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, in država sedeža ali prebivališča imetnika;

- identifikacijska oznaka imetnika in država sedeža ali prebivališča imetnika, če imetnik ni vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

- matična številka imetnika, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, če je imetnik vpisan v Poslovni register Slovenije;

- šifra proračunskih uporabnikov, če je pri poslovnem subjektu vpisana v Poslovnem registru Slovenije;

2. transakcijskem računu:

- številka računa;

- naziv in matična številka ponudnika, ki vodi transakcijski račun;

- oznaka vrste računa, ki je določena s predpisom iz desetega odstavka tega člena;

- podatek, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali zavarovanju;

- datum odprtja računa;

- datum zaprtja računa;

- podatek, da se transakcijski račun, katerega imetnik je fizična oseba, uporablja za opravljanje dejavnosti;

- številka računa imetnika transakcijskega računa pri pravnem nasledniku ponudnika plačilnih storitev.

(3) Podatki iz prejšnjega odstavka se ob zaprtju transakcijskega računa izbrišejo iz registra transakcijskih računov in prenesejo v arhiv registra transakcijskih računov pri agenciji.

(4) Točnost in ažurnost podatkov iz 1. točke drugega odstavka tega člena se zagotavljata s povezavo registra transakcijskih računov s Poslovnim registrom Slovenije, centralnim registrom prebivalstva ali davčnim registrom, prek katerih se podatki avtomatično prevzemajo v register transakcijskih računov. Prevzemanje in povezovanje podatkov poteka z uporabo davčne številke.

(5) Za zagotovitev točnosti in ažurnosti podatkov v registru transakcijskih računov agencija kot upravljavec registra prevzema:

- podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, ter podatek o datumu njegovega izbrisa iz Poslovnega registra Slovenije, in podatke o nazivu in naslovu drugega imetnika transakcijskega računa iz Poslovnega registra Slovenije;

- podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča imetnika transakcijskega računa, ki je fizična oseba, iz centralnega registra prebivalstva;

- podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča imetnika transakcijskega računa, ki je fizična oseba in ni vpisan v centralni register prebivalstva, iz davčnega registra;

- podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, ter podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, iz davčnega registra, če imetnik ni vpisan v Poslovni register Slovenije.

(6) Imetniki transakcijskih računov, ki so fizične osebe, ponudnikom plačilnih storitev, ki vodijo transakcijske račune, za namen javnega in brezplačnega dostopa do

podatkov v registru transakcijskih računov, v skladu s prvim odstavkom 194. člena tega zakona, zagotavljajo podatke iz sedme alineje 2. točke drugega odstavka tega člena, če transakcijske račune uporabljajo za opravljanje dejavnosti, in sicer preden začnejo transakcijske račune uporabljati za opravljanje dejavnosti.

(7) Če imetnik transakcijskega računa ne ravna v skladu s prejšnjim odstavkom, agencija po pravnomočno končanem prekrškovnem postopku iz četrtega odstavka 310. člena tega zakona, na podlagi podatkov, zagotovljenih s strani ponudnikov plačilnih storitev, omogoči javni in brezplačni dostop do podatkov o imetnikovem transakcijskem računu v skladu s prvim odstavkom 194. člena tega zakona. Finančna uprava Republike Slovenije o pravnomočno končanem prekrškovnem postopku obvesti ponudnika plačilnih storitev, ki vodi transakcijski račun. V obvestilu se navede polno ime in priimek ter matično številko imetnika transakcijskega računa, datum pravnomočnosti odločitve in številko transakcijskega računa, ki ga imetnik uporablja za opravljanje dejavnosti.

(8) Register transakcijskih računov mora biti vzpostavljen tako, da je mogoča enolična identifikacija imetnikov transakcijskih računov. V primeru skupnega transakcijskega računa se v registru transakcijskih računov vodijo podatki iz drugega odstavka tega člena o vseh imetnikih skupnega transakcijskega računa.

(9) Podatke iz drugega odstavka tega člena je dovoljeno hraniti v arhivu registra transakcijskih računov še pet let po zaprtju računa, razen podatka, da se transakcijski račun, katerega imetnik je fizična oseba, uporablja za opravljanje dejavnosti in podatka, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ki se hranita eno leto.

(10) Agencija v soglasju z Banko Slovenije predpiše podrobnejša pravila o vzpostavitvi in vodenju registra transakcijskih računov.

193. člen (namen registra)

(1) Podatki o transakcijskih računih in njihovih imetnikih se obdelujejo v registru transakcijskih računov z namenom, da se zagotovi centralizirani dostop do podatkov o transakcijskih računih posameznega imetnika.

(2) Podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb so osebni podatki, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov z namenom, da se osebam iz tretjega odstavka

194. člena tega zakona, prek centraliziranega dostopa do teh podatkov, omogoči tekoče opravljanje dejanj v postopkih izvršbe ali zavarovanjater drugih postopkih, zaradi prisilne izvršitve terjatev zoper imetnike transakcijskih računov, ki so fizične osebe. Podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb se v registru transakcijskih računov obdelujejo tudi z namenom, da se ti podatki zagotovijo osebam, za katere poseben zakon določa pravno podlago in namen obdelave osebnih podatkov.

194. člen

(dostop do podatkov iz registra transakcijskih računov)

(1) Podatki v registru transakcijskih računov so javni in brezplačno dostopni na spletni strani agencije. Določba ne velja za osebne podatke fizičnih oseb, razen za podatke o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Namen javne objave podatkov o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov, ki se

uporabljajo za opravljanje dejavnosti, je zagotavljanje varnosti pravnega prometa v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

(2) Agencija varuje podatke o fizičnih osebah in njihovih transakcijskih računih kot zaupne v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, razen če so podatki o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov postali javni v skladu s prejšnjim odstavkom. Agencija z naslednjim dnem po dnevu izbrisa podjetnika ali zasebnika iz Poslovnega registra Slovenije, ki se šteje za prenehanje opravljanja njegove dejavnosti, samodejno, na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije, onemogoči javno objavo in dostop do osebnih podatkov podjetnikov ali zasebnikov.

(3) Osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb lahko pridobijo:

1. osebe, ki so na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova upravičene predlagati postopek izvršbe ali zavarovanja zoper imetnika transakcijskega računa v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ali z drugim zakonom, ki določa postopek prisilne izvršitve terjatev,

2. sodišča in drugi organi, ki opravljajo dejanja v postopku izvršbe ali drugih postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih pristojnosti, in

3. ponudniki plačilnih storitev iz 1., 7. in 8. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona za namen izvrševanja sklepov o izvršbi, brezplačno.

(4) Osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov, lahko pridobi tudi imetnik transakcijskega računa glede podatkov, ki se nanašajo nanj, ter druge osebe, za katere drug zakon določa pravno podlago in namen obdelave osebnih podatkov. Fizična oseba uveljavlja pravico do seznanitve z obdelavo lastnih osebnih podatkov v registru transakcijskih računov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(5) Za namen preverjanja obstoja transakcijskega računa pri opravljanju plačilnih storitev ter tekočega in učinkovitega opravljanja plačilnih storitev, agencija ponudnikom plačilnih storitev omogoči brezplačni dostop do podatkov o številkah transakcijskih računov fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov. Ponudniki plačilnih storitev lahko za uporabnika preverjajo istovetnost podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki so odprti pri drugih ponudnikih plačilnih storitev, če so poleg številke transakcijskega računa o imetniku računa zagotovljeni tudi naslednji podatki:

- davčna številka ali identifikacijska oznaka ter ime in priimek ali

- ime in priimek ter naslov prebivališča fizične osebe. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom prebivališča, mora ponudnik plačilnih storitev poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznaka posameznika. Plačilni nalog se šteje za prejetega s strani ponudnika plačilnih storitev tudi, če se ob vpogledu v register transakcijskih računov ugotovi neskladnost podatkov o prejemniku plačila.

(6) Za namen preverjanja obstoja transakcijskega računa pri obravnavi prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa v skladu s sedmim odstavkom 181. člena tega zakona oziroma za prekinitev okvirne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 184. člena tega zakona, ter za tekoče in učinkovito izvrševanje sklepov o izvršbi ali zavarovanju, agencija bankam omogoči brezplačni dostop do podatkov o številkah transakcijskih računov fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov. Banke lahko preverjajo obstoj transakcijskega računa fizičnih oseb, če so zagotovljeni naslednji podatki:

- davčna številka ali identifikacijska oznaka ter ime in priimek ali

- ime in priimek ter naslov prebivališča fizične osebe. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom prebivališča, mora ponudnik plačilnih storitev poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznako posameznika.

(7) Za dostop do podatkov iz arhiva registra transakcijskih računov se smiselno uporabljajo določbe prvega do četrtega odstavka tega člena, razen prve točke tretjega odstavka tega člena, ter določbe 195. in 196. člena tega zakona.

195. člen

(zahteva za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov)

(1) Agencija posreduje osebne podatke o transakcijskem računu fizične osebe prosilcu iz tretjega oziroma četrtega odstavka prejšnjega člena na podlagi zahteve za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov.

(2) Zahteva za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov o računu fizične osebe, vsebuje:

1. ime in priimek ali firmo in naslov prosilca in njegov podpis,

2. ime, priimek in davčno številko ali identifikacijsko oznako fizične osebe, ki je imetnik transakcijskega računa, in

3. navedbo pravne podlage in namen obdelave osebnih podatkov.

(3) Sodišče pridobi podatke o transakcijskem računu fizične osebe z neposrednim elektronskim dostopom do podatkov iz registra transakcijskih računov na podlagi poizvedbe, ki lahko vsebuje le ime, priimek in naslov prebivališča fizične osebe, ki je imetnik transakcijskega računa. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom, mora sodišče poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznako posameznika.

(4) Zahteva za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov se vloži v pisni ali elektronski obliki. Agencija z aktom določi pogoje in način vložitve zahtev v elektronski obliki.

(5) Agencija zagotovi sodiščem, davčnemu organu in drugim organom, ki so pristojni za izvršbo, neposredni elektronski dostop do podatkov iz registra transakcijskih računov. O neposrednem elektronskem dostopu do podatkov iz registra transakcijskih računov se lahko agencija dogovori tudi z drugimi državnimi organi, nosilci javnih pooblastil ali drugimi osebami, ki so na podlagi posebnega zakona upravičeni za pridobitev podatkov iz registra.

(6) Agencija se lahko s posameznimi prosilci, ki so na podlagi prejšnjega člena upravičeni za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov, dogovori o elektronskem pošiljanju zahtevanih podatkov oziroma jim omogoči neposredni dostop do njih.

(7) Za posredovanje podatkov iz registra transakcijskih računov agencija prosilcu zaračuna stroške v skladu s tarifo, razen če ta ali poseben zakon določa, da je posamezen prosilec upravičen do brezplačne pridobitve podatkov. Tarifo določi agencija v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

196. člen

(odločanje o zahtevi za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov)

(1) Za postopke odločanja o zahtevah za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če v tem zakonu ni določeno drugače.

(2) Če agencija zahtevi ugodi, posreduje prosilcu potrdilo o podatkih iz registra transakcijskih računov v skladu s predpisom iz 192. člena tega zakona.

12. PLAČILNI SISTEMI

12.1 Področje urejanja in opredelitev pojmov

197. člen

(področje urejanja)

(1) To poglavje ureja plačilne sisteme in pogoje za njihovo upravljanje.

(2) Pojem plačilni sistem je v tem zakonu uporabljen le za plačilne sisteme, za katere se uporablja slovensko pravo.

(3) Za namene tega poglavja delovni dan pomeni časovno obdobje, ki zajema kliring in poravnavo oziroma kliring ali poravnavo ter druge aktivnosti, ki se izvedejo v poslovnem ciklu plačilnega sistema, kot je opredeljen v pravilih plačilnega sistema. Delovni dan, kot je opredeljen v pravilih plačilnega sistema, ni nujno vezan na koledarske dneve.

(4) Za sistemsko pomembne plačilne sisteme se ta zakon in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti ne uporabljajo.

(5) Sistemsko pomemben plačilni sistem je plačilni sistem, za katerega Svet Evropske centralne banke, v skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe Evropske centralne banke (EU) št. 795/2014 z dne 3. julija 2014 o pregledniških zahtevah za sistemsko pomembne sisteme (UL L št. 217 z dne 23. 7. 2014, str. 16), sprejme odločitev, da zanj velja navedena uredba.

198. člen

(plačilni sistem)

(1) Plačilni sistem je dogovor med tremi ali več udeleženci plačilnega sistema iz

204. člena tega zakona brez upoštevanja upravljavca plačilnega sistema, če ta v okviru plačilnega sistema izključno upravlja ta plačilni sistem, in morebitnih posrednih udeležencev o standardiziranih postopkih in skupnih pravilih za kliring in poravnavo oziroma kliring ali poravnavo nalogov za prenos med udeleženci plačilnega sistema.

(2) Kliring je postopek prenosa, preverjanja, razvrščanja, potrjevanja nalogov za prenos ter morebitnega izračuna denarne obveznosti oziroma terjatve posameznega udeleženca v plačilnem sistemu iz naslova njegove udeležbe v tem plačilnem sistemu, pri čemer denarne obveznosti oziroma terjatve udeležencev ne prenehajo.

(3) Poravnava v plačilnem sistemu je dejanje delnega ali popolnega prenehanja denarnih obveznosti in terjatev med udeleženci plačilnega sistema s prenosom denarnih sredstev ali medsebojnim poračunavanjem na podlagi nalogov za prenos.

(4) Medsebojno poračunavanje iz prejšnjega odstavka je postopek delnega ali popolnega prenehanja denarnih obveznosti in terjatev udeležencev plačilnega sistema na podlagi nalogov za prenos z:

1. izračunom skupne neto denarne obveznosti ali skupne neto denarne terjatve posameznega udeleženca plačilnega sistema do drugih udeležencev plačilnega sistema kot celote ali

2. pobotom vzajemnih denarnih obveznosti in terjatev med dvema posameznima udeležencema plačilnega sistema.

(5) Skupna neto denarna obveznost ali skupna neto denarna terjatev posameznega udeleženca plačilnega sistema iz prejšnjega odstavka je razlika med seštevkom vseh denarnih obveznosti in seštevkom vseh denarnih terjatev posameznega udeleženca plačilnega sistema, na podlagi nalogov za prenos, ki jih ta udeleženec posreduje ali prejme v plačilnem sistemu v določenem obdobju.

199. člen

(povezani plačilni sistemi)

(1) Povezani plačilni sistemi so plačilni sistemi, ki na podlagi dogovora med upravljavci plačilnih sistemov omogočajo udeležencem povezanih plačilnih sistemov, da se nalogi za prenos, ki so posredovani v zadevni plačilni sistem, izvršijo v drugem povezanem plačilnem sistemu.

(2) Dogovori med povezanimi plačilnimi sistemi ne predstavljajo samostojnega plačilnega sistema.

(3) Za namene 207., 208. in 209. člena tega zakona se upravljavec povezanih plačilnih sistemov, ki ni udeleženec nobenega povezanega plačilnega sistema, šteje za udeleženca vseh povezanih plačilnih sistemov.

200. člen

(pomemben plačilni sistem)

Pomemben plačilni sistem je plačilni sistem, ki zaradi obsega ali vrste plačilnih transakcij, ki se poravnavajo v plačilnem sistemu, ali drugih okoliščin pomembno vpliva na tekoče izvajanje plačilnih transakcij v državi ali na zaupanje uporabnikov v varnost in učinkovitost izvajanja teh transakcij.

201. člen

(določitev statusa pomembnega plačilnega sistema)

(1) Plačilni sistem pridobi status pomembnega plačilnega sistema na podlagi odločbe Banke Slovenije, s katero Banka Slovenije ugotovi, da so podane okoliščine iz prejšnjega člena, in določi, da se plačilni sistem šteje kot pomemben plačilni sistem (v nadaljnjem besedilu: odločba o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema).

(2) Če Banka Slovenije v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema ugotovi, da plačilni sistem izpolnjuje kriterije za status pomembnega plačilnega sistema v skladu s prejšnjim členom in predpisom, izdanim na podlagi 239. člena tega zakona, od vložnika, če je to potrebno, zahteva, da v roku, ki ga določi Banka Slovenije, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev, uskladi pravila plačilnega sistema s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona in z zahtevami iz drugega odstavka 215. člena,

218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona. Banka Slovenije hkrati z odločbo o izdaji dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema izda tudi odločbo o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema. Plačilni sistem v tem primeru pridobi status pomembnega plačilnega sistema z dnem izdaje dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema. Če vložnik ne uskladi pravil plačilnega sistema s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona ali z zahtevami iz drugega odstavka 215. člena, 218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona v roku, ki ga določi Banka Slovenije, Banka Slovenija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema.